Kranjski antiklerikalizem

»Slabši od slovenskih klerikalcev so le še slovenski liberalci«. Slovita Cankarjeva puščica s preloma stoletja je letela na politiko, ki se je udobno valjala v blatu kulturnih bojev, medtem ko so družbeni in gospodarski trendi slovenski narod neusmiljeno potiskali med, kot bi rekli danes, »poražence globalizacije«.

V Cankarjevem času se je predvsem na Kranjskem politična kultura pogreznila v pozicijsko vojno glede vprašanj, povezanih z vlogo vere v javnem življenju. Ker so deželne oblasti imele le malo pristojnosti glede konkretnih zakonskih ukrepov, se je boj razplamtel predvsem okoli simbolnih vprašanj. In še ta so bila, kot so izvrstno razgaljale Cankarjeve satire, le dimna zavesa za kruhoborstvo. Pod krinko epohalnih parol se je odvijal spopad za drobtinice iz oblastne pogače, ki se je rezala večinoma drugod – najprej na Dunaju, nato v Beogradu.

Ta pojav je bil še posebno močan na Kranjskem. Gotovo tudi zato, ker je bilo tamkajšnje meščanstvo manj podvrženo tekmovanju s tujejezičnimi elitami in si je zato lahko lažje privoščilo frivolnost, kakršno je bičal Cankar. Tudi po zaslugi šolskega sistema je izobraženi Slovenec verjetno že slišal za sežig Cankarjeve Erotike (pisatelj je bil ljubljanskemu škofu Jegliču hvaležen zanjo, saj mu je z odkupom celotne pesniške zbirke znatno izboljšal finančni položaj), veliko manj pa mu je znana protifarška gonja, ki je v istih letih zaznamovala ljubljanski napredni tisk. Od šenflorijanskega zgražanja nad pohujšljivimi opisi v Jegličevi brošuri o zakonskem življenju, prek sage o vodiški Johanci, ki je s fabrikacijo lažnih čudežev poskušala (ne preveč posrečeno) prevarati verno ljudstvo, do pravcatega character assassination Janeza Evangelista Kreka zaradi domnevne ljubezenske afere – kranjski liberalizem pred prvo svetovno vojno si je Cankarjevo neusmiljeno kritiko vsekakor zaslužil.

Odtlej se slovenski liberalizem razvadice, da v trenutkih programske zbeganosti in pomanjkanja politične vizije iz rokava potegne karto antiklerikalizma, žal ni več znebil. Ko je Cankar kritiziral kranjsko malomeščanstvo, ki si je komaj očistilo gnoj s škornjev in je v protifarški gonji našlo cenen način za potrjevanje lastne naprednosti, je to počel iz socialdemokratske perspektive. V antiklerikalizmu je videl enostavno politično igrico, ki je provincialni napredni eliti omogočala, da je odvračala pogled od resničnih izzivov modernizacije.

Številni problemi Cankarjevega časa so še vedno ali znova tudi problemi današnje Slovenije: izseljevanje mladih in najsposobnejših, prevlada kramarstva in amaterstva nad profesionalnostjo, gospodarstvo z nizko dodano vrednostjo, stagnacija mest in kronično zaostajanje podeželja. Podobne so tudi taktike političnih in intelektualnih elit, kako pred resničnimi problemi bežati z napihovanjem lažnih. Če se je desnica odločila, da bo na Kranjskem izbojevala zmago v epohalnem boju za belo Evropo, je levica očitno spet pograbila za svojo priljubljeno igračko s stoletnim jamstvom.

Minuli teden je stranka Levica v javnost poslala sporočili, v katerih se je ostro odzvala na odločitev parlamentarne odbora za izobraževanje, da potrdi spremembo akta Univerze v Ljubljani, ki Teološki fakulteti omogoča izobraževanje učiteljev, ki bodo poučevali v javnih šolah. Levica v tem vidi nič manj kot spodkopavanje ustavnega načela ločitve cerkve in države.

Že iz tona obeh izjav Levice je jasno, za kaj gre. Z odločitvijo SDS, da se spremeni v slovensko sekcijo trumpovske internacionale, se je nekdanji »pomladni tabor« premaknil izrazito v desno (ne NSi ne SLS tu žal ne znata drugega, kot da capljata za SDS in pobirata glasove, ki ostajajo za njo, ne da bi resneje zastavili alternativno strategijo). Stranke leve sredine poskušajo izkoristiti praznino na sredini. Ker je retoriko vselej enostavneje spremeniti kot programske prioritete in kadrovsko politiko, se ta premik najizraziteje pozna v gestah simbolne narave.

Ponovno odkritje domoljubja s strani nekaterih levosredinskih politikov je del te zgodbe. Zdaj pa se je pokazalo tudi v gladki potrditvi odločitve, ki bi v drugih časih – ko so ministri še prepevali evviva il comunismo e la libertà, da bi zakrili krčenje javnih sredstev za krpanje bančne luknje – sprožila predvidljivi kulturnobojni vihar v kozarcu vode. Levica je zaznala prazno antiklerikalno nišo, ki so jo dolgo zasedale stranke levo-liberalnega mainstreama, zdaj zanje ni več tako koristna kot do pred kratkim.

Ne dvomim, da Levica napad na pedagoško poslanstvo teološke fakultete iskreno razume kot obrambo laične države. Tako kot marsikdo v SDS šovinistične gonje svojih medijev iskreno razume kot zaščito narodove istovetnosti. Navsezadnje ni nič lažjega kot verjeti v manipulacije, od katerih kujemo korist. A kar nam pomaga, da ponoči lažje zaspimo in se zjutraj lažje pogledamo v ogledalo, je pogosto daleč od resnice naših dejanj.

Ko Levica napada strokovno odločitev ljubljanske univerze in brez argumentov postavlja pod vprašaj znanstveno rigoroznost njene ustanovne fakultete, posega v eno najpomembnejših načel liberalne demokracije: v akademsko avtonomijo. Glede tega ni bistveno drugačna od prenapetežev na desnici, ki bi najraje prepovedali poučevanje teorije spolov in zaprli univerze, utemeljene na liberalnih načelih. Ideološki predsodki so drugačni – a zahteva, naj logika ideološke pravovernosti prežame vse družbene podsisteme, je na las podobna.

Razumevanje politike kot epohalnega spopada nespravljivih ideologij družbe prej ali slej podredi samovolji tistih, ki so pripravljeni najbolj goreče slediti interesom lastnega svetovnonazorskega plemena. To je Cankarjev nauk, ki ga velja ponotranjiti za današnji čas. Levica je vedno zelo ponosna na lastne ideološke konstrukte. A v spopadu, kjer prevlada najbolj brezobzirni, bo tokrat potegnila krajši konec.

****
Luka Lisjak Gabrijelčič je zgodovinar, urednik Razpotij, raziskovalec na CEU, Budimpešta