Tiskane izdaje
Naprej gre vprašanje, od kod četrtinska koncentracija vseh glasov tej stranki? Odgovor ni težak, posebno če poznamo trdovratno zgodovino slovenskega političnega razmerja med levico in desnico. Po tej osi je stvar standardna in se »uravnotežuje« po sredini, vendar nekoliko bolj v korist levice kot desnice. Janši je pač uspelo posrkati desnico, povsem onesposobiti SLS ter NSi poslati na novo neoliberalno politično tržišče. Matej Tonin je s svojo stranko lahko zadovoljen, da je za nekaj odstotkov nad izpadom iz parlamenta lahko organiziral dele podjetniškega lobija, tiste, ki potiho ali s kakim konkretnim načrtom zagovarjajo privatizacijo zdravstva in podobne vplivne glasove neoliberalne pameti. Potem je tu Zmago Jelinčič, ki že od daleč seva tu in tam že neokusno pragmatičnost, bil pa je sposoben pritegniti nekaj družbenega obrobja v igri, ki je sicer nihče drug na tak način ni bil pripravljen igrati. Janševa premoč na desnici na koncu teh premislekov pravzaprav pomeni konec klasične slovenske podobe krščanske demokracije oziroma ljudske stranke.
Kdo bo stopil čez črto
Na levici je vse drugače, kajti prepričljiv prodor Levice v kampanji z nizkim proračunom je po eni strani prava grožnja SD, po drugi pa garancija, da si SD nikakor ne more privoščiti pragmatične velike koalicije s SDS. Nekateri nasprotno menijo, da je SD najšibkejši člen za morebitni vstop v koalicijo s SDS, ne nazadnje na to namiguje že njun uspešno lobiran razrez interesov na javni televiziji. Toda taka poteza bi potem, ko SD ni uspelo pokoriti in utišati Levice, bržkone pomenila zaton te stranke.
Nihče, niti Janša, ne more sestaviti vlade, ki bi omogočila spremembo ustave in kanonizacijo večinskega volilnega sistema.
Treba je povedati, da je bila Alenka Bratušek tako pred volitvami kot tudi v prvih izjavah po njej zelo prepričljiva in se je poleg Levice spet vzpostavila kot jedrna programska stranka v obrambi javnega zdravstva in upati je, da tudi celotnega javnega prostora. Take referenčne stranke in njihovi koncepti mnogo bolj vplivajo na razvoj dogodkov, kot bi ljudje lahko mislili na prvi vtis. To je pravzaprav lekcija za prihodnja ravnanja prihodnjih strank, kajti svežina ljudi, ki imajo koncept in vanj verjamejo, se kljub pomanjkanju denarja za velike kampanje vidi in ljudje so to očitno zmožni prepoznati.
O Desusu skoraj ni vredno izgubljati besed. Čeprav je imel Karl Erjavec spet zelo dober nos za preživetje in je v povezavi z Zoranom Jankovićem stavil na »levo«, pa mu je uspelo prepoloviti uspeh svoje stranke, kar je zaradi zvijavega političnega sloga samo po sebi dobra novica.
Neznanka je tu Cerarjeva SMC oziroma je neznanka v vprašanju, kako daleč so njeni politiki zmožni biti pragmatični. Z njimi bi Janša v kombinaciji s SNS in NSi lahko sestavil vlado. Verjetno bi se v SMC tako razbila enotnost, posledično pa bi se sesula krhka koalicija, zato bi SMC na tak način tvegala svojo politično smrt. SMC je po svojem političnem profilu stranka, ki ni hotela uničiti javnega značaja temeljnih družbenih dobrin, vendar se je po drugi strani ves čas kapitalsko gledano nagibala v desno in se krepčala z neoliberalnimi poživili. Njen pozitivni prispevek je bil sicer v politični stabilizaciji družbenega in državnega okolja in nikoli ne bi smeli pozabiti nevarnosti, ko bi bila na odkrito vabilo SDS v Slovenijo skoraj vkorakala evropska »trojka«, ki je pred tem nože že brusila v Grčiji. Tedaj je v volatilni politični prostor vstopila Alenka Bratušek in nemara je treba del njenega političnega uspeha pripisati prav temu dejstvu.
Ustavljeni nevarnosti
Toda če bi odpadla nevarnost, da v koalicijo s SDS vstopi SMC, potem je za Janšo mogoč le še en veliki met, to pa je koalicija s Šarčevo LMŠ. Kot kaže, bo Marjan Šarec vztrajal pri zagotovilu, da s SDS pod nobenim pogojem ne bo sestavljal koalicije, vse dokler bo njen predsednik Janez Janša. Zdi se, da gre za globoko in brezkompromisno odločitev. Take so v razmerju do Janše redke, vendar tipične, saj so posledica njegovih globinskih metod diskvalifikacije, ki jih v njegovem imenu opravljajo predvsem podrejeni in referenčni mediji. Marjan Šarec se je po lastnih navedbah med predvolilno kampanjo z Janšo potiho sestal dvakrat in padle so zaveze, da sestanka ostaneta tajna, torej proč od medijske zaznave. Ko ga je na enem od televizijskih soočenj o zadnjem sestanku slabšalno povprašal na volitvah propadli politik, sicer pa novinar za diskvalifikacije, Bojan Požar, je Šarec jasno prepoznal vzorec povezave med Janšo in Požarjem. Ta je sicer v mnogo bolj razsežni in brutalni enačici potekala v času Janševe vlade med 2004 in 2008, ko je Požar usklajen z Janšo sistematično diskvalificiral vse, ki mu niso bili po volji. Ker je Šarec zdaj doživel nekaj podobnega, je njegova odločitev proti sodelovanju z Janšo bržkone predvsem osebna, bolj kakor taktična ali programska.
Čeprav je slišati, da je že nekaj časa vroča želja predsednika države Boruta Pahorja sestaviti veliko koalicijo med SDS in SD, je bolj realistično misliti, da bo Pahor v drugem poskusu moral mandat podeliti Marjanu Šarcu. Ta bi se v tem primeru znašel nekako v vlogi Janeza Drnovška, ki je 1993 sestavljal izjemno »naporno« veliko koalicijo. Tudi Drnovšek se je takrat skliceval na dejstvo, da pravzaprav ni politični človek, da je predvsem gospodarstvenik in da ne ve natančno, kaj ga je prineslo na politično prizorišče. Seveda po drugi strani obstajajo pomembne razlike med Šarcem in Drnovškom, ki bodo v prihodnjih mesecih najbrž zelo poudarjane.
Na koncu in pod črto na te državnozborske volitve lahko pogledamo z dvema zelo pomembnima spoznanjema. Kot kaže, nihče, niti Janša, ne more sestaviti vlade, ki bi omogočila spremembo ustave in kanonizacijo večinskega volilnega sistema. Druga pa je ugotovitev, da je proces orbanizacije Slovenije, kot kaže za zdaj, ustavljen, če ne preprečen. In to šteje.
