Matjaž Kek spremenil Slovence in Hrvate

Na Reki so v nedeljo zvečer na novo pisali zgodovino slovensko-hrvaških odnosov. Nogometni trener Matjaž Kek je ob Kvarnerju napisal zgodbo o uspehu, kakršno so pričakovali le redki pri nas, še manj na Hrvaškem. Ko je vodstvo Rijeke 23. februarja 2013 predstavilo novega trenerja, tedaj še na starem stadionu Kantrida, je bil tam le en slovenski novinar, v slovenskih medijih so pospremili dogodek s kratko novico. Štiri leta pozneje vladajo obratne razmere: »Matjaž Kek« predstavlja eno udarnih tem v Sloveniji, zaradi silnega navala Kekovih rojakov so Rečani prisiljeni zavrniti številne prošnje za novinarske akreditacije iz Slovenije.

Matjaž Kek je dobil na igrišču dvoboj s klubom, ki je v lanskem poslovnem letu ustvaril 70 milijonov evrov prihodkov in štiri milijone evrov dobička. To so nedosegljive sanje drugih športnih klubov z območja nekdanje SFRJ; Dinamo Zagreb je imel enak presežek prihodkov nad odhodki, kot znaša letna masa plač Rijeke. Pri tem ne gre za nogometno zmago Davida nad Goljatom, po kateri bodo Rečani prvič v zgodovini kluba naskakovali ligo prvakov in najmanj 15 milijonov evrov Uefine nagrade. Klub je namreč vzniknil po drugi svetovni vojni, ko so mesto Fiume preimenovali v Rijeko.

Močnejše sporočilo prinaša način, kako je končal (prvo) štiriletko ob Jadranu 55-letni Mariborčan. Iz sezone v sezono je gradil močnejše moštvo, čeprav je sleherno poletje ostal brez treh, štirih najboljših mož. Ob napredku njegove ekipe bi marsikdo podvomil o resničnosti pregovora, da tudi najboljši mlin ne more zmleti ječmena v pšenično moko. Dinamo ni mogel ohraniti vladavine, ki je trajala polnih 11 let, čeprav je užival močno podporo sodniške organizacije in stranke HDZ, s katero je stkal vezi že v času pokojnega Franja Tuđmana. Rijeki pa je uspelo kljub temu, da so bili njeni najboljši nogometaši v Kekovem času dejansko tisti, ki se niso mogli uveljaviti v Zagrebu.

To priča o filigranskem občutku Matjaža Keka, trenerja, ki vselej poudarja eno in isto: »Brez zaupanja v stroko ne moreš doseči odmevnega rezultata!« Enako velja tako v nogometu kot v drugih gospodarskih panogah in celo v politiki. Vodilo Keka na poti do šampionskega cilja so bili znanje, izbira sodelavcev, ki premorejo pogum za alternativne predloge rešitev, ter vladavina pravega profesionalizma. Kek na delovnem mestu ne išče prijateljev, pač pa strokovne sodelavce, ki so pripravljeni garati za skupni cilj od jutra do večera. Kdor je spremljal govorico telesa njegovih nogometašev v zadnjih tednih, ne potrebuje dodatnih pojasnil.

Trenutno najboljšemu slovenskemu trenerju je v za Slovence najzahtevnejšem delovnem okolju uspelo nekaj, o čemer lahko politiki na obeh straneh schengenske meje le sanjajo: spremenil je tako Slovence kot Hrvate. Še nikdar v zadnjih 26 letih ni Slovenija dihala tako enotno in iskreno za uspeh kakšnega hrvaškega projekta in še nikdar doslej ni bila Hrvaška navzven tako navdušena nad uspehom Slovenca na hrvaških tleh.