Mattisov šok se širi po vsem svetu

Dokler je Trump po občutku krmaril podjetja, so bili škoda bankroti, zdaj je po občutku vrhovni poveljnik edine supersile.

Objavljeno
22. december 2018 12.20
Posodobljeno
22. december 2018 12.20
Odstop obrambnega ministra Jamesa Mattisa (desno) je zadnji v seriji odhodov iz vse bolj razrahljane ameriške vlade. Foto: Jonathan Ernst/Reuters
Donaldu Trumpu je treba priznati, da je tudi po skoraj dveh letih v Beli hiši še vedno zmožen šokirati vse okoli sebe. Odhod obrambnega ministra Jima Mattisa je v četrtek sprožil eksplozijo zaskrbljenosti, njeni udarni valovi se širijo po vsem svetu. Toda ameriški mediji včeraj niso imeli časa zajeti sapo, saj si je predsednik ZDA v zadnjih dneh znova premislil in preklical dogovor med strankama ter grozil, da bo ustavil delovanje dela vlade, če mu kongresniki ne dajo denarja za zid na južni meji. Rdeča barva na borznih trgih ni oznanjala prazničnega razpoloženja, pač pa nadaljevanje čedalje globljega padca vrednostnih papirjev.

V vse bolj kaotičnem Washingtonu je odstop Mattisa oznanil zrušenje še zadnjega stebra v neformalni zvezi najvišjih uradnikov, ki naj bi brzdali vzgibe neuravnovešenega voditelja. Nekateri komentatorji so jim rekli kar odbor za rešitev Amerike. General se ni pretvarjal, njegovo odstopno pismo je oster ukor mračnjaški, vase zagledani politiki Najprej Amerika, čeprav Trumpa v njem niti enkrat ni omenil. Pri čemer za njuno razhajanje ni kriva politika, pač pa vrednote oziroma njihovo pomanjkanje pri enem od njiju.

Ni jasno, kaj se plete v zmedenih mislih predsednika, toda navzven se zdi, da so Trumpa razrvale kritike v konservativnih medijih o neizpolnjevanju obljub, ker naj bi privolil v kongresni proračun vlade brez zidu. Zato se je ob turškem lobiranju spomnil svojega starega predvolilnega vpitja in brez posvetovanja s svetovalci za varnostno politiko razglasil, da se ZDA na hitro umikajo iz Sirije. Za dobro mero je ukazal načrt o umiku polovice vseh ameriških enot iz Afganistana, kar praktično pomeni, da po 17 letih državo znova prepuščajo talibom.

Razlaga se zdi skoraj trapasta, a je odraz ravni Trumpovega razumevanja sveta. Zanj je Bližnji vzhod le še ena zbirka »usranih lukenj«, s katerimi si nima smisla mazati rok in zapravljati denarja. Celo njegovi najbolj vneti zagovorniki, kot je konservativni časnik Washington Examiner, so osuplo zapisali, da bo »zaletavo in idiotsko oznanilo o ameriškem umiku« Sirijo pustilo v rokah avtokratov, tamkajšnjih in iz Rusije ter Irana. Hkrati kaže, kaj pomeni »ravnanje po občutku«, kar naj bi usmerjalo delovanje Trumpa. Dokler je po občutku krmaril svoja podjetja, so bili škoda bankroti, zdaj je po občutku vrhovni poveljnik edine supersile.

Ob tem je obupal tudi zadnji odrasli v sobi, kot so pravili Mattisu, in ne želi več biti del te vse večje godlje v Beli hiši. Trump je v kampanji obljubljal, da bo svoje pomanjkanje izkušenj pri varnostni in zunanji politiki nadomestil z nasveti »najboljših ljudi«. Če so Omarosa Manigault Newman, Steve Bannon ali Anthony Scaramucci in podobni karakterji dajali slutiti, da predsednik ne ve, kaj pomeni »najboljši«, ali pa misli, da vodi cirkus, je Mattis vzbujal upanje, da je v njegovi bližini vsaj eden s trezno presojo. Po zadnjem zasuku vse bolj drvečega kadrovskega vrtiljaka tudi tega ni več.

Ni jasno, kje bodo našli novega obrambnega ministra, saj se tako v vojaških krogih kot med politiki desnice že dva dni vrstijo obsodbe ukaza o umiku in izdaji ameriških zaveznikov v Siriji. Kar spominja na položaj po odhodu šefa osebja Johna Kellyja, ko Bela hiša ni našla njegovega naslednika, dokler ni dobesedno prisilil svojega direktorja za proračun Micka Mulvaneyja, da je postal papirnati vršilec dolžnosti.

Odhod Mattisa je sprožil napade panike tudi v Evropi. Vse bolj se namreč zdi, da Trump v svoje roke prevzema varnostno in zunanjo politiko države, ob strani pa mu bodo stali tako prekaljeni državniki, kot sta zet Jared Kushner in hči Ivanka Trump. V Moskvi in v ostankih kalifata so seveda navdušeni.