Med zlatom in dnom je bil Dragić

Ali bo podvig v Istanbulu koristil ali škodil slovenski košarki, smo se pred okroglim letom začeli spraševati tik po zmagi nad Srbijo v finalu evropskega prvenstva, ko bi se morali po vsej logiki povsem prepustiti navdušenju. A ni šlo, preveč slabih izkušenj se je nabralo. Skepsa ni bila neupravičena, kar je očitno iz petih porazov v sedmih tekmah kvalifikacij za naslednje veliko tekmovanje. Posledice uspeha brez pravega kritja in z minimalnimi možnostmi za ponovitev so vidne pri odzivnosti košarkarjev na selektorjevo vabilo. Nič manj pri javnosti, ki je pričakovala, da bo zlato obdobje trajalo in trajalo, in ne more razumeti, kaj se je zgodilo, da Slovenija ni več nepremagljiva.

Nič nenavadnega. Čudež se je zgodil lani, ko nam je šlo na roke vse, kar se je poprej zalomilo, notranji in zunanji dejavniki. Goran Dragić si je zadnjič oblekel državni dres in s seboj pripeljal Igorja Kokoškova, Luka Dončić nam je padel iz nebes, Anthony Randolph iz upravne enote s potnimi listi. Letos se le nadaljuje trend iz let poprej. Z vsemi odsotnimi bi bila Slovenija na vrhu kvalifikacijske skupine, brez polovice košarkarjev z EP je zgolj zelo povprečno moštvo, ki ga ne bi mogel bistveno poživiti niti Kokoškov, in lahko najbolj med vsemi objokuje slaboumni sistem uvrščanja na SP. Pa še to z nujnim kančkom rezerve. Ko je mednarodna zveza FIBA oblikovala kvalifikacijski ustroj, so bili vodilni možje KZS povsem tiho ali pa so celo servilno ploskali odločitvam, čeprav ni bilo težko slutiti, kaj se bo zgodilo. Prezrli so, kako ranljivo je moštvo, ki se je na igrišču povzpelo na Olimp brez poraza.

Podobno je zdaj navijačem ušlo iz spomina, da se je Slovenija lani odpravila na EP kot 12. s prejšnjega eurobasketa, da ima bogato zgodovino odpovedi igralcev in nenavadnih porazov. Slovenska košarka, prežeta z gmotnimi težavami domačih moštev in brez močnejšega kluba na mednarodni sceni, z imenitnim naborom vrhunskih igralcev za dvomilijonsko državo, a številčno vendarle zelo omejenim, je kot celota ostala na podobni ravni. Vzvratni korak je storila zgolj reprezentanca, ki bo morala lep čas počakati na priložnost za nov šokantni preblisk in pokerski »all in«. Letos nam je očitno usojena bolj preprosta kvartopirska igra. Črni Peter, lažnivec ali osel, nekateri stavijo tudi na šnops.

Kako nazaj kvišku? Čim prej bi moral dozoreti novi Goran Dragić, košarkar, ki bo znal pritegniti druge ase, da bodo v času reprezentančnih tekmovanj pozabili na svoje osebne načrte in muhe, ter jih z zgledom potegnil, ko bo najtežje. Tudi »Gogi« je potreboval celo desetletje razočaranj, da je prišel do vrhunca in postal katalizator zlate Slovenije. Po Istanbulu so si mnogi hiteli pripenjati generalske našitke, toda brez Dragića bi lani nastopili brez Dončića, Randolpha, Kokoškova in najboljšega košarkarja prvenstva, pa bi bili spet tam, kjer smo že bili. In tudi v kvalifikacijah za SP bi ostali brez Gašperja Vidmarja. Reprezentančno upokojitev je preložil zgolj zato, ker ga je prosil prijatelj iz Miamija ...