Mostovi in zidovi

Diplomatske zvezde so naklonjene Makedoniji. To se zgodi največ dvakrat ali trikrat v stoletju. Če bodo Makedonci zamudili ta vlak, bodo na pogajalsko mizo dobili le še slabše ponudbe. V njihov prid je dejstvo, da si Nato in EU nimata namena privoščiti novega kriznega žarišča. Zahod je v nasprotju z Moskvo odločen, da mora imeti proces implementacije sporazuma o imenu med Skopjem in Atenami srečen konec.

Če bi proces pogorel, bi Makedonija ostala v čakalnici EU in Nata. Takšen razplet dogodkov bi okrepil secionistične težnje Albancev, ki bi hoteli na svoje. To bi lahko vodilo v razkosanje ali razpad države, ki bi postala generator nestabilnosti na Balkanu. Da Zahod tega ne namerava dopustiti, je mogoče sklepati tudi iz dejstva, da je zakon, s katerim bi postala albanščina drugi uradni jezik v Makedoniji, začasno na stranskem tiru. V Skopju se tako kot v Atenah spopadajo z močnim odporom nacionalistov, zato bi se težko borili na dveh frontah hkrati.



Če bo Makedonija opravila domačo nalogo, je le malo verjetno, da bo njeno približevanje evroatlantskim povezavam spet blokirala Grčija. Tudi Rusija, ki je razkrila svoje interese s spodbujanjem grških nacionalistov, je bolj ali manj omejena na hibridno vojno. V makedonski prestolnici si najvišji voditelji EU, ZDA in Nata niso podajali kljuke le zaradi lepšega vtisa.

V času ponovnega vzpona nacionalizma v Evropi ter po desetletjih brezplodnih in brezizhodnih razprav o nacionalni identiteti na Balkanu bi lahko postal kompromisni dogovor med Makedonijo in Grčijo model in zgled reševanja vprašanj z dialogom in po mirni poti. Nazorno bi se pokazalo, da ni nerešljivega spora, če obstajata diplomatska kreativnost in politična volja. Na Balkanu bi sporočili evropskim državam, ki bi rade gradile zidove, da je mogoče graditi tudi mostove.