Nujne vaje v slogu

Vodi prevrat v razpad? Emmanuel Macron je markantna predsedniška figura, humanistično in po inteligenci karizmatična, kakor je tudi macronizem, ki je vzniknil bliskovito, svojevrstna tvorba. Politolog Laurent Jeanpierre mi jo je pred časom opisal kot »postideološko strokovno oblast tehnokratov«. Mladi predsednik Francije je z njo obljubljal revolucijo, eksplozijo brezštevilnih reform v pozitivnem pomenu besede, zdaj pa vse kaže na implozijo: odstopil je že sedmi minister, saj Macronijo, kakor rečejo Francozi, zapušča še minister za notranje zadeve Gérard Collomb.

Ni nepomembno, da je bilo sodelovanje med predsednikom države in drugim najpomembnejšim človekom v vladi med najtesnejšimi, in da Collomb, dolga leta župan Lyona: tretje največje mesto v Franciji je vodil od leta 2001 do 2017., odhaja z vrha visoke politike, ker bi se rad prihodnjo pomlad spet spustil v tekmo za lyonski županski stolček. Potem ko je izpeljal nekaj težaških reform države, se želi leta 2020 vnovič zlekniti v udobni fotelj mesta.

​Čeprav politična kriza v Franciji bode v oči – še ne dolgo nazaj je odstopil priljubljeni minister za ekologijo Nicolas Hulot – obsedeni reformist Macron igra vtis, češ, ah, samo še en pripetljal ... Kajpada. Politiki, ministri prav tako, so vedno zamenljivi, v odstopih ni tragike, zato pa nemalo politične simptomatike.

Morda je res problem v tem, da je hiperaktivni megaloman, pogosto vzneseni moralist in baje precejšnji narcis Macron kot »leader« dokaj neizkušen. Preden se mu je maja lani uspelo prebiti v Elizej, ni nikoli vodil nikogar in ničesar (razen krajši čas ekonomskega ministrstva); zato ker še nikoli prej niti ni bil izvoljen. Mogoče je njegova težava, da ne zna »​unboss«(ati), kot se v jeziku veščega upravljanja izražajo v anglosaškem svetu, do katerega kaže ogromno afinitete. Kot šef torej ne »odšefovati«. A dober voditelj, nasprotno, ve, da se »veliko več za precej manj« ne dosega tako, da hoče domala vse narediti trdo in v prvi vrsti sam, ampak med mehkim umikanjem v ozadje in s hkrati popolnim zaupanjem izbranim sodelavcem. Le tako se lahko razcvetijo in potem zacveti še skupnost.

Četudi je od zunaj težko videti, kako je znotraj – koliko francoski predsednik res ne prenese nasprotnih in drugačnih mnenj ... – simptomi macronizma ne morejo biti le lažni: po javnomnenjski raziskavi BFMTV zdaj že debela večina Francozov opisuje njegov slog kot »avtoritaren« in »aroganten«. In ker se jim zdi vse manj simpatičen, zato pa naprej reformno neumoren, ga podpira le še kaka četrtina.

Javnomnenjska slika ni nikoli, vemo, suhoparno preigravanje številk, ampak je lahko pretnja, ki jo je treba vzeti resno prav tako v Evropi: kajti če prepričano proevropski macronizem oslabi ali razpade, bo alternativa obupna. Za celotni desničarski populizem navija že kakih 40 odstotkov francoskih volivcev.

Pa saj ni mogoče, da bi nebrzdan monarhistični slog odnesel dobro ali vsaj boljšo vsebino ... Macron bi moral vaditi v slogu.