Niso vse družbe enako estetske  

Niso vse družbe enako lepe, zato ker niso vse primerljivo estetsko zrele. Kako ne bi bilo potem krasno sodobno italijansko podeželje, ko pa jim vsaj že od rinascimenta uspeva vzgajati duha in oči, in kako ne bi bil čudovit francoski jug, ko pa ga v lepoti ne pestuje samo dišeča narava, ampak tudi ljudje umetniških potez, prišleki prav tako, recimo Pablo Picasso je hodil in bival v koncih, kot sta Antibes in Mougins na Azurni obali.

Prestolnica parfumerije

Seveda je res, da je grdoto in posamezne spačke videti povsod, toda splošen vtis šteje in ta povzema, da so nekatera okolja bolj prefinjena od drugih – ker so tudi bogatejša. Kakor nimajo vse sredine primerljivih naravnih dobrin, estetike in niti ne dišijo podobno, tudi ni povsod dovolj privlačnih zgodb. A krasne znajo pripovedovati recimo v Grassu na jugu Francije, v mestu, že dolga stoletja znanem po parfumerijah. Posebno ljuba se mi zdi tista, ki jo pišejo pri Fragonardu, eni od treh največjih in najbolj prepoznavnih parfumerij, poleg Galimarda in Molinarda.



Ta zapis nikakor ni turistična reklama za njihove parfume, niti prikrita ne, saj je povečini obrnjeni na domači trg tukaj niti ne potrebujejo, ampak želi biti prikaz, kakšno lepo zgodbo lahko snuje družina: tisto o Fragonardu je mogoče spoznati v graškem zaledju Azurne obale, nekdaj znanem po (precej smrdečih) strojilnicah (zato pa so smrad začeli dušiti z dišavami iz narave) in po rokavičarstvu, kakor se razkriva tudi v vasici Èze nedaleč stran med Nico in Monakom ter še v Parizu, kjer imajo zanimiv muzej parfumov; sega v več kot pet tisoč let staro zgodovino dišavljenja.

Stalni motivi

Seveda povejmo, da uspešna Maison Fragonard izvira iz leta 1926, ko jo je v Grassu ustanovil nekdanji pariški notar Eugène Fuchs in jo poimenoval po prepoznavnem lokalnem slikarju, domačinu Jean-Honoréju Fragonardu (1732–1806). Zdaj je v rokah Fuchsovih pravnukinj, treh sestra, Agnès, Anne in Françoise Costa, ki jih ne priteguje samo vonj po parfumih, toaletnih vodicah, milih in še drugih kozmetičnih izdelkih, ampak jih prav tako zanima nega oči in duha. Zato vedno novim dišavam zmeraj znova dodajajo oblačila v živih barvah Provanse, razne modne dodatke, denimo cekarje in torbe, tudi prte, prtičke in druge namizne detajle, še keramiko, dodatke za spomin, in, med drugim, kuharsko knjigo – kajti lepa mora biti tudi miza, kakor mora z nje prav tako prijetno dišati. Za povrhu vsako leto izdajo revijo Fragonard: letošnja je šesta zapovrstjo, saj lepota vključuje tudi izborno besedo in privlačno fotografijo. Cvetje je stalen in pomemben motiv, kakor so to potovanja ter nasploh tisoč in ena sanjarija o pobegih, ne le v daljne konce sveta, ampak med barve prav tako.

Zbirateljska vnema

Parfum je sčasoma postal po svoje zaključni detajl posameznikove podobe, domala obvezen, kakor se je božajoče ali kar nujno nasploh obdajati z estetskimi podrobnostmi. Ne več zato, da bi te, kot v grobih starih časih, zakrivale nehigieno, umazanost in smrad (pa naj se potem kdo pritožuje, kako nam je danes v razviti Evropi hudo), ampak da bi poetično boljšale vsakdanjik. Ker je življenje fino in so za lepoto ključni dobri odnosi, se sestre Costa mehkočutno poklanjajo svoji mami Hélène: v francoščini in angleščini so izdale kuharico njenih lokalnih receptov, nadaljujejo pa tudi s provansalsko modo, kajti pokojna Hélène Costa je kot ljubiteljica in zbirateljica domačega pred enaindvajsetimi leti v Grassu odprla provansalski muzej kostumov in nakita. Tudi oče Jean-François Costa je bil strasten kolekcionar, vendar umetnin in posebno platen Jean-Honoréja Fragonarda. Več tisoč umetniških predmetov in izdelkov, povezanih s parfumi, kolikor jih je videti še v Muzeju Jean-Honoréja Fragonarda v Grassu in Muzeju parfuma v Parizu, so rezultat njegove zbirateljske vneme.

Tovarna kot poezija 

Hiša Fragonard, ki jo kaže misliti onkraj avtobusnega turizma (po slovensko), si želi biti sinonim za joie de vivre, za spoj med nekdanjim in sodobnim, ruralnim in urbanim, zato vabi v estetske odmike in je predvsem zgodba o tem, kako velja na mnoge načine in predvsem na dolgi rok negovati (družinsko) znamko. Če se lepo prenaša iz roda v rod, pri Fragonardu jo že štiri generacije, ter zlasti premišljeno, z občutkom in slogom, potem kmalu zazveni tudi širše prepoznavno, prodorno in privlačno. In tako vonjave, rože, umetnost, potovanja, družina, vesele barve in čedni motivi narave, povezani v skupek, ne morejo spodleteti ... Vsaj ne v Grassu, ki ga je nujno misliti onkraj klasičnega dojemanja industrije: parfumi so močna industrija, industrija pomeni tovarne, toda na jugu Francije, v svetovni prestolnici parfumarstva, je tovarna, kot je nekdo zapisal, v resnici poezija. In od nekdaj opevani parfumar je seveda velik strokovnjak, a nič manj umetnik in globok poet; s poezijo vonjav se lahko v Grassu spozna na tamkajšnji višji šoli za parfume, denimo.



Niso vse družbe enako naravno obdarjene, ne lepe, ne estetsko dozorele, zato niti ne dišijo primerljivo ... Pa tudi družinskih zgodb ne znajo povsod dobro pripovedovati.