Francoski mediji, Le Monde, na primer, vneto preigravajo, kako si želi Emmanuel Macron z novo vlado – v njej dela 22 ministrov s premierom na čelu in 13 državnih sekretarjev, polovico je moških in polovico žensk – vzeti zalet. »Presledek« je menda nujen, saj se je na predsednika države zgrnilo preveč problemov, od afere Benalla do odstopov dveh ključnih ministrov v zadnjem času, Nicolasa Hulota za ekologijo in Gérarda Collomba za notranje zadeve. A tudi vsi zadnji veliki ukrepi – načrt o boju proti revščini je eden izmed takih – baje bolj škodijo kot koristijo njegovi priljubljenosti.
Lovljenje ravnovesja
Osnovanje nove vlade je bilo predvideno pred časom in napovedano za ponedeljek, potem pa so danes končno objavili nova imena. Menda se v peti republiki še ni zgodilo, da bi Elizejska palača in Matignon tako dolgo usklajevala (tudi nasprotujoča si) stališča, kajti od Collombovega odstopa je minilo že skoraj dva tedna. Zdaj je jasno, da Macron ni popustil premieru Philippu (ki je menda sprva predlagal drugačen ministrski seznam) in se mu ni niti odrekel, kakor je očitno, da bo sredinski macronizem še naprej poskušal ohranjati ravnovesje med zmerno levico in zmerno desnico. Zato bo v drugi vladi notranje ministrstvo vodil Christophe Castaner, doslej državni sekretar, odgovoren za odnose s parlamentom, na čelu kmetijskega ministrstva bo (ideološko bolj levi) Didier Guillaume, medtem ko kulturno ministrstvo prevzema (desnosredinski) Franck Riester: izpodrinil je premalo karizmatično Françoise Nyssen, ki ji v poldrugem letu dni ni uspelo opozoriti ne nase ne na svoj resor.
Tudi o nekdanjem ministru za notranje zadeve Collombu zdaj pišejo, da ga je v zadnjem obdobju bolj lokalno vleklo v Lyon, kjer si želi vnovič sesti na županski stolček, kakor v nacionalne teme. Takoj po njegovem odstopu so se pojavila ugibanja, da je premier Philippe, ki izvorno prihaja iz desnih krogov blizu Alainu Juppéju, pritiskal na Macrona, naj notranje ministrstvo prevzame človek desnice. Govorilo se je o Frédéricu Péchenardu, visokem imenu policije, ki je bil blizu nekdanjemu predsedniku Nicolasu Sarkozyju; ta se je, kot je znano, v mandatu od 2007 do 2012 osredotočal na vprašanje nacionalne identitete in na varnost.
A ker se macronizem trudi hoditi po sredini, je obveljalo, da je za notranjega ministra primernejši Castaner, izvorno socialist. Brati je, da naj bi mu pri vprašanjih policije, žandarmerije in obveščanja pomagal državni sekretar Laurent Nuñez, do nedavnega prvi človek notranje obveščevalne službe. Za povrhu je povedno, da je minister, odgovoren za odnose z vlado, postal »ruralec in lovec« Marc Fesneau, predsednik sredinskega gibanja MoDem (Demokratično gibanje), medtem ko je ministrica za ozemlja po novem Jacqueline Gourault; že doslej se je pod taktirko notranjega ministra ukvarjala s korziškim vprašanjem.
Kritike in preiskave
Kritiki macronizma, ki so v pričakovanju nove vlade zadnja dva tedna precej negodovali, tudi zdaj, ko so nova ministrska imena končno znana, niso zadovoljni. Republikanci, denimo, negativistično kritizirajo, češ da se je macronija dodobra izčrpala, ko pa se predsednik ozira predvsem po prijateljih ... Na levi levici so sploh ogorčeni, kajti danes, ko je Francija dobila novo vlado, je policija opravila več hišnih preiskav, povezanih z domnevnimi finančnimi nepravilnostmi vodje Nepokorne Francije (La France insoumise) Jean-Luca Mélenchona med predsedniško kampanjo 2017 in z delom asistentov, ko je bil še poslanec v evropskem parlamentu. Policiste, ki so stikali po njegovem domu, je ves iz sebe posnel s kamero in jim dopovedoval: »Parlamentarec sem, ne dotikajte se me ...! Republika, to sem jaz.«
V drugo Philippovo vlado je vstopilo osem ministrov/državnih sekretarjev.
Štirje so jo zapustili.
V vladi s premierom sedi 22 ministrov in 13 državnih sekretarjev.
Macronizem ostaja na sredini.
Štirje so jo zapustili.
V vladi s premierom sedi 22 ministrov in 13 državnih sekretarjev.
Macronizem ostaja na sredini.