Pravica do spočitih zdravnikov

Nekdanja predsednica zdravniške zbornice ni naredila nič narobe. Po tem, ko je podpisala pogodbo za štiri ure dela, je zasledovala zgolj svojo pravico do tega, da lahko dela krajši delovni čas, če tako želi in se njen delodajalec s tem strinja. Zakonsko torej ni sporno, da je po štirih urah dela na dan upravičena do izplačila nadur, sporno in narobe je, da nam manjka tako veliko zdravnikov urgentne medicine, da morajo sedanji delati čez določen delovni čas. Samo zato, da se sistem ne sesede sam vase, ob nedeljskem kosilu zapustijo družino in se zaradi nujnega primera ali zato, ker je njihov kolega zbolel, vrnejo na delovno mesto. Nadur si številni zdravniki v resnici ne želijo, a so v sedanjem stanju v zdravstvu neizogibne in vodijo k drugemu problemu – utrujenosti.

Vsak državljan, čigar življenje je ogroženo ali kako drugače prizadeto, ima pravico, da ga pregleda spočit in zbran zdravnik. Zdravnik, ki je v službi po 17 ur na dan, ki na dan pregleda več deset bolnikov, napiše kopico receptov, napotnic in izvidov, hkrati pa predava na medicinski fakulteti in dela v zasebnem zavodu, gotovo ni spočit, še manj zbran. Ne more biti. Razen če se znajde drugače in obveznosti prelaga na ramena manj odgovornih specializantov ali drugega osebja, ki je odvisno od njega in o katerih ve, da ga ne bodo izdali. V takih okoliščinah je tveganje za napake neizogibno, življenja bolnikov pa so posledično tudi izgubljena.

Ob analizi ministrstva za javno upravo, ki kaže, da je prvih pet najbolje plačanih zdravnikov na mesec opravilo več kot 350 ur, rekorder celo 406, čeprav jih zdravniki na mesec lahko opravijo le 320 oziroma največ 80 ur na teden, bi morali odgovornim zvoniti vsi alarmi.

Primeri bi se morali nabiti na pranger in natančno analizirati. Slediti bi moralo takojšnje odstranjevanje vzrokov za njihov nastanek. Vsak od superljudi, ki je v mesecu dni rekordno število ur preživel v službi, bi bil dolžan podati natančen opis opravljenih delovnih obveznosti, število ur počitka, zaužitih psihoaktivnih substanc … Nazadnje bi se morda izkazalo, da so jim aktivno in učinkovito opravljene delovne ure pomotoma večkrat obračunali. Zato komaj čakamo, da nam zdravnik, strokovni in poslovni direktor enega od zdravstvenih domov, ki zaradi pomanjkanja kadra opravlja še dežurstva in sodeluje v evropskem projektu, pojasni, kako je v povprečju videti njegov delovnik, kadar na mesec opravi več kot 350 ur. Ali sploh spi?
Dokler bomo zdravnike, sploh tiste, ki nam jih najbolj primanjkuje, slabo plačevali, bodo ti iskali načine, da lahko zaslužijo bolje. Nekateri s kopičenjem obveznosti, drugi z veslanjem med javnim in zasebnim, tretji z odhodom na tuje. Žal je zadnjega vse več. Izgoreli zdravniki v sosednji Avstriji ali drugje najdejo boljše plačilo za pol manjšo obremenitev.

Kako potrebno je njihovo znanje in kako prav je, da bi tiste, katerih specialnosti primanjkuje oziroma delajo na najzahtevnejših delovnih mestih ustrezno nagradili, postaja jasno zdaj, ko potapljajočo se ladjo zapuščajo redki strokovnjaki. Zanje nikoli ni bilo denarja. Zanimivo pa je, da se je ta brez težav našel zdaj, ko moramo iskati tuje strokovnjake.
Nekje smo pošteno zavozili. Veliko nadur bo potrebnih, da se bomo vrnili na pravo pot in našli zdravo pamet.