Pristrižene peruti

Med Boeingom in Volkswagnom obstaja velika podobnost. Imenuje se Kitajska. Obe družbi sta dodobra proučili občudovanja vredno rast srednjega razreda v tej deželi, in tako kot ameriški šampion računa na vse večje število potovanj vse bolj premožnih Kitajcev po zraku, tudi nemški velikan s pridom izkorišča vse večji pomen avtomobilov v življenju povprečne kitajske družine.



Račun ne bi mogel biti bolj jasen: prihodek, ki ga Boeing ustvarja na Kitajskem, znaša zdaj blizu 20 odstotkov celotnega zaslužka te družbe od prodaje komercialnih letal, 3,2 milijona Volkswagnovih vozil, prodanih na kitajskem trgu, pa je lani prispevalo več kot polovico h globalni prodaji nemškega avtomobilskega velikana. Kitajska se je industrijskima šampionoma vsilila kot usoda.

Vendar je tisto, kar se pravkar dogaja z Boeingom, za vse po vrsti sprožilo alarm. Posledice tragedije v Etiopiji so zgolj del krize ameriškega proizvajalca letal. S turbulenco, ki je spravila na tla 737 max, se je namreč povezala ambicija azijske sile, da bi se velikim pridružila tudi na področju letalstva, vse to pa bi se nato pognalo v povečane valove trgovinske vojne, ki se je pritajila za vrati globalne rasti in grozi, da jo bo ustavila.

Boeing bi lahko na več načinov postal povod za nov pogled na industrijske prvake, v katerih srcu se srečujejo arterije gospodarskih, nacionalnih in državnih interesov. Kitajsko lahko na vse mogoče načine obtožujemo vohunjenja in kraje tehnologij, vendar lahko ona tudi brez tega porazi največje zahodne sile. Dovolj je bila odvisnost Boeinga in VW od njenega trga, da so se ameriški in nemški voditelji odrekli vsem načelom, za katera se menda zavzemajo. Tako so peruti zahodne rasti že zdavnaj pristrižene. Nič več ne more poleteti daleč s kitajske dlani.