S strategijami je pri nas tako, da se moramo v njih videti vsi, tako jih lahko sprejmemo in pospravimo v predal, kot bi rekel direktor Inštituta Jožefa Stefana Jadran Lenarčič. Pri energetiki in podnebju je to praktično nemogoče. Industrija je prepričana, da NEPN ogroža njen obstoj in delovna mesta. Imamo pač to nesrečo, da smo po deležu energetsko intenzivne industrije tretji v Evropi. Še hujši za industrijo pa bo evropski zeleni dogovor, če se bo obdržala ureditev, da jedrska energija ne šteje za maloogljično.
Mladi za podnebno pravičnost po drugi strani zahtevajo više postavljene cilje do leta 2030. To so prevedena opozorila znanstvenikov, ki bi jih dejansko morale upoštevati vse države. Slovenija je pri tem pragmatična, čeprav se označuje za ambiciozno. Zato je tudi v NEPN večkrat zapisano, da moramo doseči ta in oni cilj, saj to vendar zahteva evropska komisija.
Danes bo načrt nared, cela vrsta pripomb iz ravno končane javne obravnave ne bo upoštevanih, razen stavka, ki bo omogočal nadaljnje načrtovanje hidroelektrarn na srednji Savi. Konec meseca bo tudi slovenski NEPN v Bruslju. Ker je bil postopek oblikovanja načrta pri nas najbolj celosten, naj ga komisija ne bi mogla veliko spreminjati. Spremenil ga bo zeleni dogovor, a šele leta 2024. Brez skrbi, energetskega koncepta ne bomo nikoli sprejeli.
Podnebne spremembe zahtevajo ukrepanje. Čas je, da tudi pri nas začnemo razmišljati drugače, za začetek bi lahko znanosti dali bolj usmerjeno podporo, povezali NEPN s projekti iz razvojnih partnerstev, nujno je uskladiti zakonodajo, okoljsko, prometno, kmetijsko, zdravstveno in gospodarsko. Imamo podnebno krizo, NEPN pa je dovolj širok, da lahko z dobrimi projekti dobimo precej evropskega denarja. Prišel je čas železnic, obnove stavb in čiste elektrike.