Spomin na jutrišnji dan

Bila je nedelja popoldne. V Kinu Union, današnji Unionski dvorani v Ljubljani, sem v polni dvorani prvič gledala protivojni muzikal Lasje Miloša Formana. Pozneje je postal eden kultnih filmov babyboomerske generacije. Leto dni je bilo treba, da se je film, premierno prikazan na canskem filmskem festivalu, pojavil tudi v naših kinematografih, pa čeprav smo besedila pesmi že znali na pamet. Nekje na sredini projekcije se je najprej zdelo, kot bi se strgal filmski trak – v tistih časih, ko filmov še niso snemali digitalno, to ni bilo nič nenavadnega, trajalo je nekaj minut, da je operater saniral zadevo in film smo spremljali naprej. Gledalci smo ob takšnih prekinitvah navadno malce zagodrnjali.

Nekaj trenutkov zatem je nastala smrtna tišina. Čez celotno platno se je pojavila fotografija Josipa Broza Tita. Noben komentar ni bil potreben. Vsi smo vedeli, kaj to pomeni. V tišini smo vstali in se odpravili proti izhodu iz dvorane. Bil je 4. maj leta 1980, dan, ko je (vsaj uradno) ob petnajsti uri in pet minut umrl predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Sicer pravoverna štirinajst let stara Titova mladinka (za mlajše generacije: naprej je vsak sedemletni prvošolec avtomatično postal član pionirske organizacije ter prejel modro kapo in rdečo rutko, v sedmem razredu pa je po istem avtomatizmu postal član Zveze socialistične mladine) je prekinitev filmske predstave sprejela z nejevoljo. Po njenem mnenju bi film mirno predvajali do konca, bi pač malo pozneje izvedeli za veliko novico, ki smo jo tako ali tako pričakovali iz dneva v dan. A takrat, čeprav je znala pisati nagrajene spise o Titu, narodnoosvobodilnem boju in dosežkih revolucije, še ni vedela, kako organizirano in zdizajnirano so bili partijska oblast in z njo vsi družbeni podsistemi pripravljeni na trenutek, ko bodo državljane obvestili o smrti z veliko začetnico. In ta trenutek je moral biti po vsej državi isti trenutek.

Da bi si ogledala film do konca, sem morala potem v kino še enkrat; a to ni poanta zgodbe. Poanta je, da se danes ne spomnim – drži, že dolgo ga nisem videla – več dobro niti filma, še manj, s kom sem bila v kinu. Zelo dobro pa se spomnim, da je Tito umrl sredi Formanovih Las.





*

Bila je sreda zvečer. V starem mestnem jedru v prestolnici se je trlo ljudi. Sedeli smo v kavarni pred Škucem in veselo kramljali. Tisti dan je pri takratni Državni založbi Slovenije izšel prevod petstostranskega romana Stephena Kinga Christine. Knjigo sem že ves dan prenašala s sabo, v družbi je bil tudi prevajalec Jure Potokar, a nismo nazdravljali njemu. Čeprav tudi malo. Dogajale so se precej usodnejše in večje stvari od izida prevoda nekega romana. Proti tretji uri zjutraj, bil je že četrtek, sem se odpeljala domov. Jure se je odpravil približno pol ure za mano, vendar je moral na koncu do svojega stanovanja odpešačiti, saj je njegov avtomobil v imenu višje sile postal del barikad na križišču Aškerčeve in Slovenske, takrat še Titove. A to sem izvedela šele pozneje.

Sama sem se, da ne bi zbudila staršev, po prstih splazila v stanovanje v blokovskem naselju ob severni ljubljanski obvoznici, ki takrat še ni bila sklenjena v krog, potem pa v roke vzela Christine (mimogrede, to je ime malce zlobnega avtomobila) in začela brati. V nekem trenutku sem postala pozorna na nenavaden zvok, ki je nekaj časa ostajal na enaki razdalji, potem pa postajal vse glasnejši, in ki bi se ga dalo opisati kot sprva mehko in potem vse močnejše hrumenje. Začelo me je zanimati. Obula sem superge in čez pižamo jopo ter se čez atrij odpravila na most, ki je peljal čez obvoznico. Tam me je pričakal filmski prizor.

Na vzhodni strani neba so se prikazali prvi sončni žarki, nikjer nikogar, nobenega človeka, nobenega avtomobila, na obvoznici pa dolga kolona v strumno vrsto postrojenih tankov, iz katerih so kukale čelade, pod njimi komaj vidni obrazi mladih fantov. Nekaj časa sem povsem fascinirana opazovala prizor, ko pa se je pred mojimi očmi odpeljal še zadnji tank, sem preprosto odšla – spat. Niti na misel mi ni prišlo, da ti tanki ne pomenijo nič dobrega ali da je v njih karkoli sovražnega. Ko sem tisti dan pozneje o tem prizoru, o katerem potem nisem imela nobene naivne predstave več, pripovedovala fotografu Tonetu Stojku, me je okaral, zakaj ga nisem poklicala, saj je stanoval zelo blizu. Še danes ne vem, zakaj ga nisem. In še danes se čudim, da sem na jutro 27. junija 1991, ko se je začela vojna za slovensko osamosvojitev, navdušeno opazovala nadrealističen prizor in v njem nisem prepoznala niti kančka nevarnosti. A prizor kolone tankov, iz katerih kukajo čelade, je moj prvi spomin na začetek vojne za Slovenijo.



*

Bil je torek. Ob okoli pol štirih popoldne sem se zataknila za omizjem kolegov pri Kalvanu, kavarni zraven Delove stolpnice. Takratnemu uredniku Sobotne priloge Janku Lorenciju je zazvonil telefon. »V New Yorku se je menda zrušil eden od dvojčkov,« je sporočil omizju, ko je odložil svoj mobilnik, ki takrat še ni bil pametni telefon; znal je le klicati ter pošiljati in sprejemati sporočila. Spogledali smo se, kaj bi to lahko pomenilo, malo pokomentirali, ni se nam zdelo, da bo to kaj usodnega in se kmalu zatem razšli, eni po opravkih, drugi dokončevati časopis. Ko sem prišla domov, je bilo že jasno, da sta se zrušili obe stolpnici in da je šlo za teroristični napad. Obrnila sem se in odšla nazaj v službo. Zvečer tistega dne, 11. septembra 2001, v času, ko še ni bilo spletnih medijskih portalov, smo svojim naročnikom dostavili posebno izdajo Dela, posvečeno napadu. Ne vem, kje je za napad prvič slišal naš tedanji ameriški dopisnik Ervin Hladnik Milharčič, ki je še dolgo pihal od jeze, ker je bil takrat na dopustu v Ljubljani, jaz sem bila na pločniku kavarne Kalvan. 



*
​
Titova smrt, vojna za slovensko osamosvojitev in 11. september so v zadnjega pol stoletja gotovo tisti dogodki, ki so tako ali drugače zaznamovali posameznikovo življenje; vsekakor do mere, ko se vsakdo, ki jih je doživel, spomni, kje je bil in kaj je počel v trenutku, ko je izvedel zanje.

In kateri dan je bil in katera ura in kje sem bila, ko sem prvič slišala za novo infekcijsko bolezen covid-19? Ker je prvo sporočilo o novem nevarnem koronavirusu iz Kitajske prišlo 31. decembra lani (tako imenovani pacient nič pa naj bi zbolel že mesec dni pred tem), lahko samo ugibam, da je bilo to nekega dne na začetku januarja, domnevam, da sem o tem kaj prebrala na kateri od tujih agencij ali na kakšnem medijskem portalu. Skratka, ta novica ni v meni pustila ene same samcate sledi spomina na trenutek, ko sem jo prvič slišala.

Dva meseca in pol pozneje je covid-19 vstopil v naša vsakdanja življenja tako silovito, kolikor vanje ni uspelo vstopiti nobenemu družbenemu ali političnemu dogodku pred tem, če imamo seveda to srečo, da smo rojeni v drugi polovici minulega stoletja in da živimo v privilegiranem zahodnem svetu.

Kakšne bodo posledice svetovne epidemije za posamezne družbe in kulture, za naše javno in čisto vsakdanje prihodnje življenje, danes ne ve nihče. Tudi tisti, ki trdijo, da vedo. Še nikoli na tem lepem modrem planetu ni živelo več ljudi, kot nas živi danes in še nikoli se človeštvo ni spopadlo s čim takšnim, kot se – tako rekoč planetarno – spopada zdaj. Ko bo prišla ta prihodnost, o kateri ne vemo še nič, bomo gotovo drugačni. Bomo boljši ali slabši? Predvsem pa: pomembneje od tega, ali se bomo spominjali, kje smo bili in kaj smo počeli, ko smo prvič slišali za covid-19, bo to, kako se bo prihodnost spominjala trenutka, ko bomo po krizi kot posamezniki in družba stopili vanjo. V prihodnost namreč.