Vse najboljše, Poljanci!

Dobro leto po smrti Josipa Broza Tita, bilo je v šolskem letu 1981–1982, je slovenske srednješolce doletelo usmerjeno izobraževanje. Projekt »usmerjanja« je bil sicer eden najbolj absurdnih in nepripravljenih družbenih eksperimentov nekdanje skupne države, ki je po desetletju klavrno in povsem upravičeno propadel.

Kot generacijo, rojeno leta 1966, me je doletela čast, da postanem droben kamenček v mozaiku te prve »usmerjene« generacije. Ker je v mojem zaključnem osnovnošolskem spričevalu med samimi peticami v oči bila ena trojka (iz matematike, kajpada!), sem namesto v razredu, kjer so se kot drugi tuji jezik učili nemščine, pristala v razredu, kjer je bil ta jezik ruščina. To je bil 1. f – zadnji od šestih oddelkov prve generacije dijakov Srednje šole za družboslovje in splošno kulturo Vide Janežič, prej in potem ljubljanske Gimnazije Poljane, in obenem razred, od katerega, še zdaj ne vem zakaj, nihče ni kaj veliko pričakoval.

Na uvodni uri ruščine sem bila poleg ruske abecede, torej azbuke, potem poučena o tem, da so Afganistanci lahko presrečni, ker so jih Sovjeti okupirali. Prinesli da so jim namreč kulturo. Moja »kazenska« ruščina tako ni imela nikakršnih možnosti, da bi postala moja velika ljubezen – čeprav gre za enega najlepših jezikov na svetu.



Dejstvo, da mi je ena trojka preprečila, da bi se učila jezika, ki sem ga ob vpisu izbrala, me je naučilo, da življenje lahko usmerjajo zelo neznatne in pravzaprav čisto nepomembne stvari. Še posebno številke in decimalke. Recimo, kako trojka iz matematike odloča o tem, s kom boš sedel v razredu, kdo te bo poučeval in kateri jezik boš znal. Še več, kjer petice in nepetice sestavijo razrede, v katerih močno prevladujejo dekleta. Od 36 dijakov je bilo v razredu samo sedem fantov, v naslednjem šolskem letu še eden manj. Podobno je bilo v vseh paralelkah. Takrat še nihče ni govoril o ženskih kvotah. Meni so na misel prišle fantovske.

Drugo, kar sem se tiste prve dni svoje srednješolske poti še naučila, je bilo, da bom v šoli očitno slišala marsikaj presenetljivega, na primer to s Sovjeti in Afganistanci. In še kaj, česar niti v opombi pod črto ne bi smelo odmevati med šolskimi zidovi. A je, in ne tako redko. Resnici na ljubo, morda sem do tega spoznanja prišla šele nekaj dolgih let pozneje.

V drugem letniku so k naši šoli pripojili še srednjo šolo za splošno kulturo in bibliotekarstvo, ali kako se je že imenovala. Šlo je za naslednico vedno malce uporniške Šubičeve gimnazije, kot se je takrat reklo današnji Gimnaziji Jožeta Plečnika. In res niso bili od muh: na Poljane, ki so jih obravnavali kot gimnazijo za razvajene šminkerje, so prišli v pogrebni povorki s pleh muziko vred. Dobra novica je bila, da je bilo med njimi kar nekaj več fantov kot na šoli, kamor so jih proti njihovi volji preselili. In še danes jih imam na sumu, da so bili prav oni avtorji nenavadnega pojava v enem od moških vecejev, ki si ga ravnateljstvo nikakor ni moglo razložiti. Namreč, s kakšne dobre tri metre visokega stropa je nekega lepega dne visela pravcata množica vžigalic …



Skratka, v tej usmerjeni šoli s premalo fantov smo, kot se za nadobudno in uporno mladež spodobi, v zadnjih dveh letnikih začeli izdajati časopis. Po zgledu takrat vse bolj razvpite Nove revije smo ga poimenovali Novi ilustrirani časopis, kar se nam je, skrčeno na začetnice besed, zdelo fenomenalno uporniško – Nič. V kolofonu smo imeli namesto odgovornega in glavnega urednika zapisana odgovornega in glavnega izdajalca; to sta bila naša uradna mentorja in hkrati naša neuradna zaveznika v zbornici Borut Šuklje in Miloš Ekar. Časopis smo ročno razmnoževali na ciklostilu v kleti pod Šubičko (nekateri danes sicer trdijo, da smo ga fotokopirali nekje na Miklošičevi) in ga prodajali po razredih. Priznam, da davka nismo odvajali. Kaj je DDV, se nam še sanjalo ni. Toliko o »usmerjanju«.

Nismo bili nikakršni disidenti, kljub temu pa zelo kritični do vsega, kar se nam je takrat zdelo pomembno tako na šoli kot v družbi. Še posebno nismo skrivali antipatij do napovedanih skupnih programskih jeder, ki so takrat strašila po Jugoslaviji. Tudi naslovnice niso bile čisto nedolžne za tisti čas, na njih smo stopnjevano rušili stavbo naše šole. No, zelo pa se je zataknilo, ko smo na naslovnico odtisnili fotografijo pročelja, obrnjenega na šolsko košarkarsko igrišče in proti domu za starejše občane, kjer je že nekaj časa bledel napis »Liberté, égalité, fraternité!«. V fotomontaži smo namesto klicaja napisali vprašaj. Ker res: kje se mlad človek počuti manj svoboden, manj enak in manj del bratovščine, če ne prav v srednji šoli?

V ravnateljstvu so naredili cel halo, a hujših posledic, razen nekaj groženj z ukori pred izključitvijo, ni bilo. Med drugim morda tudi zato, ker je bila ena od članic uredništva, današnja direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, v nasprotju z nami super odličnjakinja (seveda je bila v nemškem razredu!). Smo pa zato prišli v Mladino, kjer so nas pohvalili – in to je bila v tistih časih velika čast. Z Uršulo so naju celo vzeli na delovno prakso, ki je bila takrat obvezen del usmerjanja vsa štiri leta. Pustimo ob strani, da je najina praksa potekala predvsem na ulici, kjer sva prodajali Mladino. To je bil še kar hec.

Bile pa so tudi resnejše stvari. Dijak izjemne nadarjenosti, takrat dve leti mlajši od nas Ničevcev in danes žal že dolgo pokojni Sašo Jovanovski, je napisal besedilo za pesem takrat zelo popularne punkovske skupine Niet Ritem človeštva. Takole se glasi: »In vsaka oblast pomeni policijo / in vsaka policija orožje v surovih rokah. / Vsako orožje prinese trpljenje / in vsako trpljenje se sprevrže v upor. / In vsak upor tiho preraste v revolucijo. / Revolucija prinaša novo oblast.« To svojo presunljivo enostavno in pronicljivo pesem je recitiral na literarnem večeru v Pionirskem domu, ki ga je organiziral pisatelj Lojze Kovačič, tamkajšnji literarni mentor. Poslušalo ga je tudi nekaj usmerjenih učiteljev iz naše šole. Takrat petnajstletnega Saša so zaradi tega zaslišali na policiji. Beseda revolucija je imela v tistih časih povsem drug pomen in se o njej ni smelo dvomiti. Sašo je po drugem letniku naredil sprejemne izpite in se skupaj z nami vpisal na univerzo. Ni bilo smešno.

Tudi za neki drug literarni zapis, ki je bil objavljen v šolskem literarnem glasilu Mladi Poljanec, je usmerjeni del zbornice ugotovil, da ni na liniji. Nadobudna avtorica se je morala na zaključni konferenci sama zagovarjati pred celotnim učiteljskim zborom, ki jo je hotel izključiti in jo poslati na dokončanje šole v Ivančno Gorico. Izključevali so sicer na tej šoli takrat kar radi, med njimi tudi poznejšega režiserja, ki je po osamosvojitvi posnel eno največjih slovenskih filmskih uspešnic, in sicer samo zato, ker je iz terarija v učilnici za biologijo na svobodo izpustil paličnjake. No, vsaj tako pravi anekdota.



V tistih časih je bila navada, da so se četrtošolci od šole poslavljali s plakati, ki so zadnji teden pred njihovim odhodom viseli na stenah šole. Ruski 4. f je iz gledališkega plakata Matjaža Vipotnika za kultno predstavo Mladinskega gledališča Missa in A Minor režiserja Ljubiše Ristića izrezal Da Vincijevega Vitruvijskega človeka, mu na čelo narisal rdečo zvezdo, iz katere kaplja kri, čez roke pa napisal: »Igra je igra, gremo naprej.« Še kar otročje. Na našo smolo ravnatelj ni bil tega mnenja. Ni nam želel izročiti zaključnih spričeval, kar je bilo še kar sitno, saj smo kot bodoči študenti ta dokument nujno potrebovali. Posredovali so starši enega od sošolcev oziroma sošolk. Še danes ne vem, kateri.

Spoštovani Poljanci, ki v nedeljo slavnostno praznujete 120-letnico gimnazije. Danes hodite na ugledno šolo, ki nima nobenega opravka z grenkosladkimi peripetijami iz socialističnih časov. A naj se zdijo priložnostno opisana mala »disidentstva« iz prve polovice osemdesetih let minulega stoletja z današnjega stališča še tako minorna in otročja, govorijo o nečem, kar žal za slovensko družbo, čeprav danes demokratično, drži še zmeraj: svobodomiselnost, ustvarjalnost in uporništvo, ki malo pogledajo iz povprečja, ter pogum biti in misliti drugače od večine praviloma naletijo na težave in neodobravanje. Šola naj izobražuje, vendar naj ne reže kril. Brez kril namreč ni mogoče leteti. Pa vse najboljše!