V naravi nič ne obstaja ločeno, je zapisala ameriška biologinja in pisateljica Rachel Carson. Še zdaleč ni bila prva, že približno sto let prej je enako misel, namreč da je v naravi vse povezano v mrežo življenja, znanstveno utemeljil nemški naravoslovec in pionir naravovarstva Alexander von Humboldt. Predivo te mreže je tako fino in stkano tako gosto, da ga komaj opazimo. Čeprav zavedanje o tem vezivu, v katero je vpet tudi človek, raste, v splošnem z njim še vedno ravnamo kot s pajkovimi mrežami; brezbrižno jih ometemo, ko ocenimo, da so zavzele preveč kotov našega domovanja.
S tem ko prevzetno krčimo življenjski prostor drugih, da bi si uredili čistino zase, vrste izumirajo. To lahko traja tudi več sto let, kar je z vidika dolžine človeškega življenja dolgo, z vidika zemeljske zgodovine pa trenutek. Univerzalno pravilo je, da preden vrsta izumre, postane ranljiva in redka. Najranljivejši so tako imenovani specialisti.
Eden izmed bolj fascinantnih z domačega praga je strašničin mravljiščar. Preživetje metulja z bledo modrimi krili in črnim pikčastim vzorcem z belo obrobo je odvisno od ene same vrste rastline in ene same vrste mravlje. Rastlina je zdravilna strašnica, s cvetovi katere se hrani metuljeva gosenica. Ko se jih naje, pade na tla, kjer z oddajanjem vonja prelisiči mravlje rdečke, da je njihov lastni zarod, in te jo odnesejo v mravljišče. Tam gosenica prezimi, se gosti z mravljim zarodom, nato se zabubi. Izleže se metulj, ki mravelj z vonjem ne prepriča več, zato jo mora hitro popihati iz mravljišča, da ne bi postal hrana svojih rejnic.
Ekstenzivni vlažni travniki, na katerih uspeva strašnica, izginjajo, ker jih prepogosto kosimo, preoravamo in spreminjamo v pašnike. Izginjajo strašnice, z njimi pa metulji, zgolj ena od preštevilnih ranljivih vrst. Je sploh treba utemeljevati, zakaj jih potrebujemo bolj kot krave na pašniku?