Naselitev barjanskega okarčka z izdatno človeško pomočjo na območju, ki ga je ta metulj nekoč že poseljeval, je bila prepoznana kot edini možen ukrep za preprečitev izumrtja zadnje populacije vlagoljubnega ekotipa populacij te vrste v Sloveniji. Ker je bil to prvi poskus ponovne naselitve vrste metulja v Sloveniji in eden redkih primerov v Evropi, je bila Tatjana Čelik z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU pred njegovo izpeljavo upravičeno skrivnostna. Marsikaj bi lahko šlo narobe. Bube, ki jih je vzgojila v insektarijih (mrežastih škatlah za gojenje žuželk) in jih prenesla na izbrani travnik pod šotor, prekrit z mrežo, bi lahko pojedle druge živali, šotor bi lahko našel kakšen brezvestnež in ga uničil, lahko bi ga odnesla tudi nevihta ali poplava …
Naselitev barjanskega okarčka z izdatno človeško pomočjo na območju, ki ga je ta metulj nekoč že poseljeval, je bila prepoznana kot edini možen ukrep za preprečitev izumrtja zadnje populacije vlagoljubnega ekotipa populacij te vrste v Sloveniji.
A vse je šlo prav. Od šestih samic barjanskega okarčka je Čelikova v insektarijih uspela vzgojiti 175 bub in jih prenesti v naravo. 154 bub so naselili na območje naravnega rezervata Iški morost, kjer je vrsta lokalno izumrla pred desetletjem. Preostalih dvajset bub so vrnili v izvorno populacijo med Igom in Škofljico, kjer je še edini preostali vlagoljubni tip te populacije v Sloveniji, in od koder so tudi odvzeli šest samic, prednic nove generacije metuljev.
Med 15 najbolj ogroženimi evropskimi metulji
Barjanski okarčki so šli po poti več drugih ogroženih živalskih in rastlinskih vrst, vezanih na mokrotne travnike Ljubljanskega barja. Do leta 1990 so raztreseno poseljevali celotno Barje, od leta 2001 pa le še njegov jugovzhodni del. Površina njihovega življenjskega prostora se je v zadnjih 18 letih zmanjšala za 92 odstotkov, velikost populacije pa za 75 odstotkov. Spadajo med 15 (od skupno 450) najbolj ogroženih evropskih dnevnih metuljev. Zadnja populacija v osrednji Sloveniji med Igom in Škofljico je ocenjena na približno 400–500 osebkov. Glavni razlog za njen upad je intenziviranje kmetijstva, pravi Čelikova. Začelo se je z izsuševanjem barja z jarki že pred 200 leti, v zadnjih desetletjih pa se nadaljuje z izsuševanjem s terciarnimi jarki, gre za jarke, ki mejijo na dve parceli. Tla se izsušujejo, vegetacija se začne spreminjati, kmet lahko s traktorjem pride na travnik in ga začne intenzivirati: gnojiti, večkrat kositi … Podobno se je dogajalo drugod v Sloveniji (pri Medvodah, Grosuplju), kjer so nekoč živele te populacije. Zaradi izjemno hitre intenzifikacije, ponekod tudi prekomernega zaraščanja mokrotnih travišč, je vsakih nekaj let »šla« ena, hitrost njihovega izumiranja ponazori Čelikova.
Z obnovitvijo mokrotnih travnikov v okviru projekta PoLJUBA želijo izboljšati razmere za barjanskega okarčka in več drugih ogroženih živalskih in rastlinskih vrst. Javni zavod krajinski park Ljubljansko barje je odkupil več zemljišč, na katerih v sodelovanju s kmeti, občinami ter ministrstvom za okolje in prostor z ustreznim gospodarjenjem – prostorsko in časovno prilagojeno košnjo ter odstranjevanjem lesne zarasti – izboljšuje razmere za ohranitev izginjajočih vrst.
Poleg barjanskega okarčka so aktivnosti projekta usmerjene k varstvu orhideje Loeselove grezovke, metulja strašničinega mravljiščarja, hrošča puščavnika, kačjega pastirja koščičnega škratca, dvoživke hribskega urha, edine slovenske avtohtone sladkovodne želve močvirske sklednice in kosca, travniške ptice selivke, za katero je Ljubljansko barje še do nedavnega predstavljalo najpomembnejše območje gnezdenja v vsej državi. Barjanski okarček je najbolj ogrožena med temi vrstami.
Mokrotni travniki v gojilnici
Površina njihovega življenjskega prostora se je v zadnjih 18 letih zmanjšala za 92 odstotkov, velikost populacije pa za 75 odstotkov.
Prednost vzpostavljanja nove populacije z gojenjem v gojilnici (ex situ oziroma izven narave) je, da lahko tako vzgojimo veliko večje število osebkov iz danega števila samic, kot bi jih preživelo v naravi, pojasnjuje Čelikova pod gojilnico raziskovalne postaje Barje, v kateri je nameščenih šest insektarijev.Uspeh vzgojitve tolikšnega števila bub iz jajčec, ki jih je izleglo šest samic barjanskih okarčkov, je toliko večji, ker je protokol za to oblikovala sama, »na podlagi dolgoletnih izkušenj s preučevanjem te vrste«. V gojilnici so vzpostavili takšne pogoje, kot jih imajo ti metulji v naravi, na močvirnih travnikih, ki ponekod prehajajo v nizka barja. Iz narave so vzeli travno rušo s prevladujočimi travami in šaši, s katerimi se hranijo gosenice te vrste. Za nekaj dni so jo namočili v vodo, da so iz nje odstranili morebitne plenilce in parazite, zatem pa jo vložili v insektarije in te položili na poplavne mize. Za vzdrževanje vlage, kakršna je v naravnem okolju, so jih dodatno redno zalivali in pršili z vodo.
Pri izpeljavi projekta ponovne naselitve barjanskega okarčka je morala Čelikova upoštevati natančna navodila Mednarodne zveze za varstvo narave (IUCN) za reintrodukcije vrst ter pridobiti tri dovoljenja Agencije RS za okolje: za odvzem šestih samic iz narave, gojenje v gojilnici in prenos na novo lokacijo. Za vsakega je morala izpolniti po več strani formularjev, pove.
Samice metulja je iz narave odvzela junija lani in po eno spustila v vsak insektarij. Po treh dnevih, ko so odložile jajčeca, so jih vrnili nazaj v naravo. Ena samica odloži med 30 in 40 jajčec, pridobili so jih med 180 in 240 jajčec, kar pomeni 90-odstotni uspeh. »V naravi takšnega gotovo ni,« se pohvali Čelikova. Iz jajčec so se po dveh tednih izlegle čisto majčkene gosenice, ki so se z rastlinami iz travne ruše prehranjevale do jeseni. Zatem so prešle v fazo mirovanja, se – tako kot rastlinje v insektariju – prebarvale iz zelene v rjavo, in mirovale vso zimo, do februarja, ko so se začele zbujati in spet hraniti. Iz rjave so se znova prebarvale v zeleno, se hranile do začetka maja, ko so se začele zabubljati.
Bube, pritrjene na substratu – lesenih palčkah –, zapičenih v gobo, so bile zadnja, četrta pošiljka, ki jo je Čelikova nameravala prenesti pod z mrežo zaščiten tunel na travniku Iškega morosta. Običajno traja tri tedne, preden se iz bube izleže metulj. Eden pa je pohitel in se izlegel že v gojilnici. Začasno je bil nastanjen v steklenem kozarcu. »Izleči se je moral danes, ker je še čisto miren, suši krila. Ko se izleže iz bube, krila raztegne v manj kot minuti, suši pa jih kar dolgo, do eno uro, pojasni Čelikova.
Omejitve denar in dovoljenja
Površina njihovega življenjskega prostora se je v zadnjih 18 letih zmanjšala za 92 odstotkov, velikost populacije pa za 75 odstotkov.
Ostale bube smo prepeljali na teren, kjer jih je biologinja skupaj s palčkami zapičila v zemljo. Pod vrhom mreže je šibko frlelo nekaj okarčkov, izleženih iz prejšnjih pošiljk, drugi so svojo življenjsko pot, ki pri večini ne traja dlje kot 10-15 dni, verjetno že zaključili, in s tem opravili tudi življenjsko poslanstvo, odložili jajčeca, iz katerih se bodo izlegli novi barjanski okarčki. Samice imajo na spodnji strani zadnjih kril belo črto ob črnih pikah, ki je pri samcih skoraj ni, na zgornjih krilih pa dosti več črnih očesc, ki so lepo obrobljena. Samice so tudi precej večje od samca po površini kril in bolj debele, ker morajo nositi jajčeca, razlike med spoloma razloži Čelikova.Drugi del doselitev barjanskih okarčkov bo izveden v prihodnjem letu. Skupno nameravajo v naravo preseliti vsaj 240 bub, s katerimi bodo poleg vzpostavitve nove lokalne populacije v Iškem morostu obogatili tudi izvorno populacijo med Igom in Škofljico. Seveda bi za dolgoročno preživetje populacije potrebovali še več takšnih doselitev, a te so omejene s projektnim denarjem in dovoljenji Arsa.
»Če je ne bi reševali, bi ta ekotip populacije zagotovo izumrl. »Groza me je, če pomislim, da lahko ena vrsta izgine v času mojega življenja. Gledaš jo deset, dvajset let, potem pa je kar ni,« zamolklo, s cmokom v grlu zaključi stavek strokovnjakinja za ohranjanje ogroženih vrst metuljev. »Zato skrbimo, da se to ne bi zgodilo, sploh za vrste, ki kažejo na stanje celotnega življenjskega okolja«. Te takoj odreagirajo na spremembe v okolju. Ko izginejo, pa naj gre za še tako drobnega metuljčka, kot je barjanski okarček, se pojavijo težave tudi pri drugih vrstah, nazadnje tudi pri človeku.