Preberite tudi: Stari moj, že veš, kje boš spal nocoj?
Najhuje je v Ljubljani, kjer številni niti upajo ne več, da bodo našli najemniška stanovanja za »normalno ceno«. Kako le, če, denimo, nekateri oddajajo sobe za nerazumno visoke cene. Za najem borih 6 (šest!) kvadratnih metrov veliko sobo, denimo, zasebnik zahteva neverjetnih 180 evrov na mesec. Ali pa ko prek oglasa najemodajalec za dvosobno stanovanje s štirimi pogradi na mesec na posameznega najemnika zahteva 450 evrov (seveda brez plačila stroškov). Sprašujem se, ali politiki vedo, kaj se dogaja na ponorelem nepremičninskem trgu? In kaj so dosegli s tem, ko so pred kratkim zakonsko določili najvišjo mejo provizij za posredovanje nepremičninskih agentov? Nič drugega kot to, da stanovanja zdaj oddajajo predvsem zasebniki, cene pa še bolj divjajo v nebo.
Ker stanovanj zdaj ne oddajajo več nepremičninske agencije, ampak zasebniki, so cene še višje.
In, kako naj si študent, ki, denimo, študira in (občasno) dela prek študentskega servisa, privošči najem garsonjere ali enosobnega stanovanja v prestolnici? S štipendijo, žepnino ali skromnim plačilom (prek študentskih servisov z minimalno urno postavko) gotovo ne. Kako naj mlada enostarševska družina na mesec za najemnino enosobnega v Ljubljani (ali pa na Obali) odšteje 450 evrov in več? Kje so vsa ta obljubljena najemna stanovanja v državi in zakaj gradijo zgolj stanovanja za trg? Predvsem pa me zanima: ali imajo odločevalci in politiki odgovore na vsa ta vprašanja, ker rešitve nenehno vlečejo iz rokava. A zgodi se … nič.