Zaveda se, da velika večina mladih tega nima, pravi Maša Hawlina, da je del generacije, ki težko dostopa do lastnega stanovanja oziroma generacije, ki nosi posledice napačnih politik oziroma zgrešene stanovanjske gradnje. Če se je v preteklosti gradilo premalo, smo zdaj priče drugemu fenomenu, pravi študentka Maša: »Zdaj se večinoma gradijo le luksuzna stanovanja, ki so dostopna le peščici. Drugi problem je, da je vse več prekarcev, ki tudi nimajo dostopa do kredita, ker nimajo stalne oblike zaposlitve. In tudi tistim, ki kredit lahko dobijo, pretijo katastrofalne posledice ob izgubi rednega dohodka, ko praktično ostaneš brez vsega.«
Preberite tudi:
Stari moj, že veš, kje boš spal nocoj?
Študent naj bo. Pod mostom!
Kje bomo pa jutri spali? Pred parlamentom!
Stari moj, že veš, kje boš spal nocoj?
Študent naj bo. Pod mostom!
Kje bomo pa jutri spali? Pred parlamentom!
Po drugi strani, dodaja, je najemniški trg premajhen, nenadzorovan, nereguliran in posledično, nestabilen. Cene najema so previsoke in povzročajo stanovanjsko revščino in prenaseljenost. Ogromno je črnega trga, ki ne omogoča varnosti in stabilnosti. Vse več je primerov, ko najemniki ostanejo brez doma, ker se lastniki odločijo stanovanje oddajati na platformi Airbnb, ker je slednje bolj dobičkonosno. Pogosto so najemodajalci tudi diskriminatorni do mladih družin, ker jih je težje izseliti. Brez aktivne stanovanjske politike najemništvo ne more bit dobra alternativa lastništvu, zato je treba na tem področju še ogromno narediti. Kot vidimo v tujini, je najem lahko varna, stabilna in dostopna alternativa lastništvu. Tako stanje po mnenju Hawline kaže na to, da stanovanje postaja luksuzna dobrina, ki si jo vse pogosteje lahko privoščijo le tisti, ki imajo dovolj veliko podporo staršev ali sorodnikov, kar vodi v globok družbeni razkorak in to v državi, ki je še do nedavnega veljala za zelo egalitarno.
»Odvzeta nam je bila možnost za dostojno bivanje«
»A vse to so drobci sestavljanke, ki tvorijo stanovanjsko krizo, pri čemer največji delež krivde nosi to, da se v stanovanjsko področje ni praktično nič vlagalo (republiški Stanovanjski sklad denimo je bil nazadnje dokapitaliziran leta 2009 in še takrat dosti manj, kot je bilo napovedano) in da se je dosti premalo gradilo.,« pravi Hawlina.
»Smo študentje, ki se zaradi premajhnega števila primernih študentskih domov vsak dan vozimo v Ljubljano, najemamo neprimerna stanovanja in sobe ali spimo v hostlih. Smo tisti srečni kupci stanovanj, ki smo jih preplačali, se za 30 let globoko zadolžili in zdaj upamo, da bomo v tem času obdržali službo. Smo tisti, ki smo se zaradi pomanjkanja sreče vrnili k staršem, preselili iz Ljubljane ali pa pristali na ulici. Smo študentje brez študentske sobe, najemniki brez varnega najema, zadolženi lastniki, brezdomci, upokojenci brez primerne oskrbe. Mi smo tisti, ki nam je bila odvzeta možnost za dostojno bivanje in pravica do mesta. In mi smo tisti, ki zahtevamo, da se to spremeni.« Tako pravijo v iniciativi Kje bomo pa jutri spali?, ki bo nocoj spala pred – parlamentom.
Skupščina Kje bomo pa jutri spali se je oblikovala kot posledica ignoriranja stanovanjskega področja s strani aktualne vlade, pa tudi vseh predhodnih vlad od osamosvojitve dalje. Proračun za leto 2019 stanovanjski dejavnosti namenja tri milijone ali tri tisočinke odstotka sredstev. Takšno postopanje vlade je nesprejemljivo, pravi Maša Hawlina. Zahteve vladi in spanje pred parlamentom sta tako namenjena opozarjanju, da je stanovanjska problematika že zdavnaj prerasla v stanovanjsko krizo in da je skrajni čas, da država oblikuje celostno strategijo za stanovanjsko področje ter začne vanj vlagati. Zato bomo v petek od vlade javno zahtevali sistematične in globoke posege v stanovanjsko področje, ki težijo k stabilnemu sistemu družbene preskrbe stanovanj ter dostop do stanovanja obravnaval kot to, kar je - osnovna človekova pravica!