Premagovanje ovir do študentske kamrice

Ljubljana – »V zadnjem mesecu sem se odzvala na več kot 25 oglasov za sobe. Na polovico niti odgovora nisem prejela,« opisuje naša bralka, recimo ji Ana. Magistrska študentka novinarstva v teh še poletnih dneh deli usodo cele vojske mladih, ki zelo dejavno iščejo streho nad glavo v prestolnici in upajo, da se jim bo še pred 1. oktobrom nasmehnila sreča oziroma nekdo, ki jim bo oddal sobo.

Petindvajsetletnica iz Celja bi rada enoposteljno sobo s souporabo kopalnice in kuhinje v stanovanju v Ljubljani. Zanjo je pripravljena plačati od 250 do 300 evrov na mesec, kolikor večinoma znašajo najemnine, za manj kot 250 evrov, po njenih besedah, oglašujejo le majhne prostore z zelo obrabljeno opremo. Pravi, da glede lokacije ni izbirčna, da je le dostopna z mestnim avtobusom.

»Spremljam platformo na facebooku Stanovanjce, stanovanjce, kje si in imam aplikacijo, ki me s sporočilom opozori na vse nove oglase na bolhi, v oglasniku in na strani nepremičnine.net. Gledam tudi spletno stran cimri.si,« je naštela 25-letnica. S kratko predstavitvijo, kjer opiše, kdo je, koliko je stara, kaj študira in da ima rada mir, se odzove na vse oglase, ki ustrezajo tem merilom. Nekateri, denimo, postavljajo pogoj, da oddajo samo fantom ali samo brucem in tem seveda ne piše. »Manj kot polovica mi je odgovorila. Z nekaterimi sem se dogovorila za ogled, najpogosteje pa je bilo tako, da so mi samo sporočili, kdaj imajo oglede. Če ob tisti uri nisem mogla priti, ker sem delala, sem priložnost zamudila,« opisuje.




 

Izbirčni »cimri«

Na enem od ogledov ji je študent, ki je iskal sostanovalca, povedal, da je na oglas dobil sporočila več kot 150 ljudi in da je med njimi delal selekcijo na podlagi tega, kako so se predstavili, kaj študirajo, kakšni so njihovi hobiji ... »Kot bi se prijavila na ne vem kakšen razpis,« je svoje občutke strnila sogovornica. Večina tistih, ki objavi oglas – pogosto to niso lastniki stanovanj, ampak drugi študenti, ki so že v njem – niti ne postavlja veliko vprašanj in si na hitro ustvarijo vtis. »Prejšnji petek sem bila na enem ogledu, naročili so me ob 15.20, za mano je bila ob 15.30 na vrsti naslednja interesentka. Malo časa imaš, da jih prepričaš, da bi bil dober sostanovalec.«



Včasih se ji zdijo merila nerazumljiva. »Nekateri, na primer, postavljajo pogoj, da vzamejo samo redno zaposlene mlade. Kar je precej izključujoče. Koliko mladih pa je redno zaposlenih? Cene še zdaleč niso nizke, saj so primerljive z evropskimi prestolnicami, kjer so plače precej višje.« Štiri leta je bila naša sogovornica v študentskem domu, kjer si je nekaj kvadratov delila s sostanovalko. V minulem študijskem letu je živela v zasebnem stanovanju, ki pa se ga je lastnik odločil prodati.

»Ne preostane mi drugega, kot da iščem, dokler ne najdem. Se pa takole, ko vidiš, kakšno je stanje na trgu, standardi počasi znižujejo. Preden sem začela iskati, sem imela določena pričakovanja, kje in kako bi rada živela, zdaj, ko mi je jasno, kakšna je ponudba, bom vesela, če bom našla nekaj približno normalnega. Res žalostno,« je razočarana študentka. Povpraševanje po sobah in stanovanjih ter s tem višina najemnin v Ljubljani po njenem mnenju bistveno vpliva na sedanje stanje. »Če bi v prvem letniku fakultete morala iskati stanovanje in ne bi dobila mesta v študentskem domu, mi starši ne bi mogli plačevati najemnine po 300 evrov na mesec in najbrž niti ne bi mogla študirati,« je opozorila na širši vidik.
 

Brez upanja na izboljšanje

Tudi 23-letna Špela Krajnc, ki je študirala na fakulteti za javno upravo in se ji zaradi redne zaposlitve v kratkem iztekajo zadnji dnevi v študentskem domu, ima bogate »nepremičninske« izkušnje.

»Najraje bi imela garsonjero ali enosobno stanovanje, vendar to zaradi cen žal ni mogoče, zato iščem enoposteljno sobo. V centru, kjer iščem, še luknje s starim pohištvom ni mogoče dobiti za manj kot 300 evrov. Dobre ponudbe pa so takoj oddane, še preden lahko pokličeš,« je povedala 23-letnica s Ptuja.



Ker dela v središču mesta, njen delavnik pa je včasih tudi do ene ali druge ure zjutraj, ko ni več javnega prevoza, avtomobila pa nima v Ljubljani, je geografski krog iskanja omejen. »Prideš na ogled. Če ti je soba všeč, upaš, da boš izbran. A večina niti ne sporoči, da so se odločili za drugega,« opisuje. Večina najemodajalcev želi v svojih prostorih nekadilce, ki nimajo hišnih ljubljenčkov in so mirni. Na ogledih, ki jih je bilo v zadnjih dveh mesecih več kot 15, se srečuje z morebitnimi sostanovalci, ki pa jim ponavadi ona postavlja več vprašanj, na primer o stroških, kot obratno.

Stiske, s katerimi se spopadata naši sogovornici, so že skoraj slovenska poletna »tradicija«. Poznavalci opozarjajo, da je že več kot desetletje, kar je bil zgrajen zadnji študentski dom, predvsem tisti, ki želijo sobo sami zase, so najpogosteje prepuščeni trgu, glede na sedanje trende in odzive pristojnih pa izboljšanja razmer v bližnji prihodnosti ni mogoče pričakovati.