Tudi kipi umirajo, mar ne?

Obstaja bistvena razlika med zgodovino in (zgodovinskim) spominom; podiranje kipov s prvo nima ničesar skupnega, z drugim pa vse.

Objavljeno
23. junij 2020 06.00
Posodobljeno
23. junij 2020 06.00
Če imamo pokopališča odsluženih cadillacov, pa imejmo še pokopališča odsluženih vladarjev. FOTO: Francois Lenoir/Reuters
Ko umrejo ljudje, postanejo zgodovina, ko umrejo kipi, postanejo umetnost; to botaniko smrti potem imenujemo kultura.S temi besedami se začne film Tudi kipi umirajo, ki sta ga leta 1953 podpisala Alain Resnais (ki je film tudi zmontiral) in Chris Marker (ki je napisal vezno besedilo). Na prvi pogled gre za običajno, tedaj popularno formo informativne, malce didaktične, z rafalnim veznim tekstom pospremljene dokumentaristike o afriški umetnosti, ki pa v sklepni tretjini menja v prestavo više in postane silovita obsodba francoskega kolonializma in institucionaliziranega rasizma. V polurnem filmu sta talenta združila vrhunski stilist ...