V naboru hitrih pomislekov

Nova vlada pod vodstvom mandatarja Marjana Šarca nastaja, kadrovski razrez naj bi bil večinoma dorečen. Ta teden so bila v ospredju ugibanja, katere vladne resorje si koalicijske stranke želijo in dobili naj bi to, kar so hoteli. Državni zbor, ki mu bo predsedoval Dejan Židan, bo seznam članov vlade dobil do 3. septembra, ki je določen kot oddajni rok. Vsa ta dogajanja opišejo tehnikalije nastajanja nove vlade. Zdi se, da je velika večina vpletenih v slovensko politiko bolj motivirana, da bi ta nastala, kot da jim je ne bi uspelo sestaviti. Nad tem pa je ne toliko poudarjeno, vendar najpomembnejše vprašanje, ali bo glede na znane predloge Šarčeva vlada izpolnila merila kompetentnosti ali ne.

Poudarki razlogov, zakaj vlade ne bi smela sestaviti stranka, ki je na volitvah dobila največ glasov (SDS) so šli v smer, da je Sloveniji treba zagotoviti stabilnost, tako politično, gospodarsko kot tudi družbeno. Potem so bili tu čisto osebni razlogi, kajti nobeden od partnerjev ne bi želel sodelovati s to stranko tudi zato, ker so se v takih ali drugačnih kombinacijah z njo že opekli. Zdaj ko je jasno, da je določena nova alternativna koalicija, na drugi strani v ospredje prihaja vprašanje vsebin. Ne torej toliko, proti komu nastaja nova vladna koalicija, temveč za kaj, kakšna je njena orientacija, kaj bo država z njo pridobila, katere bodo prioritete v reševanju pomembnih problemov. Sprašujemo se, katere ukrepe bo začrtala, da bi rešili dolgoročne teme, na primer strukturne reforme v luči staranja populacije in prihajajočega pritiska na zdravstvene in socialne pravice vse starejše populacije. Tu so še modeli nadaljnjih privatizacij in razprava o obnovi ali redefiniciji javnega prostora. Tu je (neobstoječa) debata o položaju Slovenije v pogojih globalne geopolitične strategije velikih političnih igralcev in velesil. Tu je nemara najpomembnejša tema, namreč pozicija Slovenije v EU in pri njenih razpravah o prihodnosti te supranacionalne zveze. In še in še.

Ko slišimo, katera ministrska mesta bodo zasedli kateri kandidati, se vprašamo, ali bodo kos tem temam. Vtis je, da je razrez ministrskih položajev bolj namenjen zadovoljitvi kadrovskih potreb političnih deležnikov kot tem temam. Vtis je, da debata o prioritetah, metodah in smereh slovenske zunanje politike ne bo na boljšem, kot je bila do zdaj, do zdaj pa je bila često na slabšem kot v prejšnjih mandatih. Zdi se, da bodo partikularni gospodarski interesi najvitalnejši del strateških razmislekov o državi in da bo drugo prepuščeno rutini aparata, katerega cilj je bolj samoobnavljanje kot napredek države. Pod temi vtisi bi se lahko sprehodili po vseh resorjih in na koncu prišli do novega mandatarja, do predsednika, ki prej ali slej ostaja znana neznanka.

Toda to je za zdaj šele nabor dilem in pomislekov. Kot se spodobi, ima vsaka nova oblast pravico do svojega časa, da se izkaže in ovrže pomisleke, ki jih imamo ta trenutek za zelo utemeljene.