Krizni čas, ki ga povzroča novi koronavirus, je izziv za vse nas. Slovenija je na področju protivirusnih ukrepov precej uspešna, vsaj trend rasti novih okužencev kaže tako. Ne vemo, koliko časa bodo krizni ukrepi veljali, samo upamo lahko, da jih ob nastopu poletja ne bo več in do tja je še daleč.
Pa vendar so nekateri ukrepi pretirani oziroma lahko povzročijo nasprotni učinek od nameravanega. Tu bi poudaril predvsem omejitev gibanja znotraj občine bivanja. Strokovnjaki poudarjajo pomembnost gibanja na svežem zraku, saj s tem dvigujemo odpornost in sposobnost organizma, da se spopade z virusom, če se z njim okužimo.
Vendar se kot ljubitelj gora in kolesarjenja ter kot Ljubljančan sprašujem, kako naj gibanje na prostem v naravi sploh še speljem na varen način. Vsak dan sem se odpravil na Golovec, ki je verjetno največji grič ljubljanske občine. Obiskovalcev je tudi med tednom veliko, vendar je preteklo nedeljo na Golovcu vrvelo od obiskovalcev. Celo župana sem srečal tam, pa policaje, kolesarje in seveda sprehajalce. Varno sprehajanje je bilo komaj še mogoče, s kolesom si se moral občasno skoraj dotakniti sprehajalcev.
Poanta je naslednja: pred tednom dni smo se lahko z avtom sami odpeljali nekam dalje od mesta, na primer na Polhograjsko Grmado ali Krim, kjer si v nedeljo srečal bistveno manj ljudi, pa še tem si se zlahka izognil. Če si se odpravil nekam dlje, na primer v Kamniške Alpe, pa tudi celo uro nisi srečal nikogar. Ukrep zadrževanja znotraj občine bivanja je, milo rečeno, nepremišljen in slab, še posebej za območja z veliko gostoto prebivalcev.
Če je ukrepu botroval prevelik obisk turističnih krajev in Obale, bi morali župani teh krajev samo tam omejiti gibanje, ne pa, da je ukrep veljaven za celo državo. Vlada, delate dobro, vendar priznajte napako, poslušajte glas ljudstva in stroke, kot na primer g. Eržena, in ukinite ta nepremišljen ukrep.