Tiskane izdaje
Podpiram tudi uredbo o omejevanju gibanja. Tisto osnovno: bodimo doma, kolikor je le mogoče, ven hodimo le po nujnih opravkih in na kratka razgibavanja s kužki ali s partnerji, z otroki ali pa kar tako. Dopolnitev, da ne smem zapustiti občine bivališča, pa je milo rečeno neživljenjska in diskriminatorna.
V velikih, mestnih občinah je sprehajalnih (saj niso tačas, ko pišem, morda že prepovedane?) in kolesarskih poti »malo morje«, da o trgovinah ne govorim. Skoraj za vsakim vogalom je kakšna, in da se izognem reklamam, jih ne omenjam. Tako lahko v krogu deset ali več kilometrov, kolikor meri takšna občina, izbiraš najboljše po ceni, po ponudbi, po akcijah, kuponih, ugodnostih, nagradah in še in še. Ni stvari, ki jo v teh hudih časih »nujno« rabiš, da je ne dobiš. Še maske, rokavice in razkužilo, da o neživilskih artiklih v takih mega, super ali kakšnih že marketih ne govorim.
Kaj pa mi v primestnih ali vaških občinah? Saj niso vse nastale z odcepitvijo od velikih. Tudi nagnali so koga. Včasih smo rekli, da mora kraj imeti »dohtarja, šolmoštra, fajmoštra in birta« ali drugače povedano – cerkev in gostilno, v kateri se je opravljala tudi »štacuna« in pošta, zdravnik pa je zdravil po hišah ali doma.
Doslej smo bili navajeni, da smo iskali drugje, česar nismo našli doma, zdaj pa – meja na občini. Foto Igor Mali
Zdaj skoraj ni dosti drugače, pa četudi je bil pogoj za ustanovitev občine poleg občanov tudi šola in vrtec, zdravstveni dom z lekarno pa kakšna trgovina in seveda gasilski dom in župan. Take s pošto in banko so redke in bodo še redkejše, ker jih masovno zapirajo. In bencinske servise ne glede na hudo konkurenco in razširjenost težko najdemo v vsaki peti občini. Doslej smo bili navajeni, da smo iskali drugje, česar nismo našli doma: sedel si v avto, naredil le nekaj kilometrov in že si lahko nakupoval kot meščani, opravil bančne zadeve. Zdaj pa – meja na občini. Policiste so, da jo branijo, potegnili s tiste prave, južne meje.
Zato smo zdaj marsikje vezani na slabo založene trgovine, lekarne, banke ... Pošte so odprte kratek čas, in če se držimo discipliniranega posamičnega vstopanja, komajda pridemo na vrsto do izteka delovnega časa. 100-oktanskega bencina nimajo na vseh bencinskih črpalkah. Lekarna v občini nima vseh zdravil. Bankomat, če je, je hitro »prazen«. Jedli bomo, kar pač imamo doma, saj ne smemo devet kilometrov v drugo občino, kjer je vsega kot v Indiji Koromandiji. Pardon, sploh ne smem, ker bi šel skozi dve občini! Pa so nekateri še korajžni – iz sosednje občine si upajo v našo, ker imamo banko, oni pa ne, iz druge pa v našo kmetijsko zadrugo, ker je oni nimajo. In to vse zaradi tistih, ki so kljub omejitvam gibanja »navalili« na naše atraktivne turistične točke!
Pa naj zaključim. Podpiram vse, kar je življenjsko in potrebno. V tem trenutku je najbolj potrebno in za življenje pomembno premagati okužbe. To pomeni zdravstvu dati sredstva in denar, nagraditi zaposlene, ki sploh ne razmišljajo o »težavah«, ki sem jih našteval. Nimajo časa niti za dober počitek, kaj šele za nakupe in prečkanje občinskih meja. Vsa zahvala jim gre, da smo tam, kjer smo, a le zaradi njihove prizadevnosti, strokovnosti, odrekanja ... Vse priznanje in zahvala tudi njihovim najbližjim.
Bojim se, da je bilo preveč obljubljeno, govorilo se je o možnih 200 odstotkih nagrade, zapisano je le do sto odstotkov, KP se ne spoštuje, plačevalo se bo z zamikom, kar je bilo pričakovano, povrhu pa je mnogo kadra še ob izplačilo nadur ...
Politikom na dušo polagam: prisluhnite tudi malim težavicam. Včasih je tako malo potrebno, da se reši velik problem, velika težava.
