Bogovi v belem

Zgodovina razmerja med bolnikom in zdravnikom kaže, da se je bolnik v preteklosti zdravniku v celoti prepustil in mu skoraj slepo zaupal. Zdravnik je bil zanj kot bog in kot bog se je tudi obnašal. Takšen neenakopraven, pokroviteljski odnos zdravnika do bolnika je začel izginjati šele v prejšnjem stoletju. Dandanes je odnos ljudi do medicine drugačen: iz brezpogojnega se je obrnil v pogojno zaupanje, včasih se bolniki ali svojci celo pritožijo čez zdravstvene odločitve.

Današnji bolniki se že dolgo ne pritožujemo več samo zaradi nedosegljivosti pri telefonskem naročanju, ko telefon zvoni v prazno ali je zaseden ali pa, denimo, zaradi kaosa pri elektronskem naročanju ter zaradi nedostojno dolgih čakalnih dob. Bolniki in njihovi svojci velikokrat ogorčeno pripovedujejo, da se z nekaterimi zdravniki težko pogovarjajo. So nedostopni, vzvišeni, ne znajo nič preprosto povedati, se jim kar naprej nekam mudi itd. Če jih bolniki veliko sprašujejo ali celo nasprotujejo zdravljenju, so mnogi v belem močno prizadeti in užaljeno sprašujejo bolnike, ali so morda oni študirali medicino. Na fakulteti jih očitno še niso naučili, da ima bolnik vedno prav, in da nikoli ne postavlja neumnih vprašanj!

Številni ljudje v belem še niso dojeli, da za dobro počutje bolnika in za hitrejše zdravljenje nikakor ni dovolj, da ga zdravi odličen strokovnjak, pomembno je, da ga jemlje kot človeka, in ne le kot zdravstveni primer.

Vsakomur je zdravnik dolžan s preprostimi besedami povedati vse o bolezni, poteku zdravljenja, možnih zapletih in rehabilitaciji. Če se med bolnikom in zdravnikom vzpostavi zaupen odnos, je zdravstvena obravnava lahko uspešnejša, življenje bolnika pa bistveno bolj kakovostno.

Pojasnilo mora biti kratko, jasno in jedrnato, pa tudi brez tujk! Pojasnilna dolžnost zdravnika mora zmeraj upoštevati tudi bolnikovo zdravstveno in s tem povezano psihično stanje. Bolj ko je poseg nujen, bolj natančno in izčrpno mora biti pojasnilo! Poleg tega zdravnik pacientu ne sme pojasnjevati njegovega bolezenskega stanja po telefonu ali na hodniku. Za bolnika ali za njegovega sorodnika si mora vzeti čas.

Z vse večjim zavedanjem svojih, torej bolnikovih pravic se tudi v Sloveniji že pojavljajo tožbe, ki uveljavljajo kršitev pojasnilne dolžnosti. Pravica do obveščenosti je ena redkih v zakonu o pacientovih pravicah, kjer se ta prekršek lahko kaznuje tudi denarno! Končno pa ima vsak bolnik (pa tudi sorodnik, če bolnik to svojcu dovoli ali ta ni zmožen razumeti zdravnika) pravico do vpogleda v zdravstveno dokumentacijo. In jo, če hoče, lahko tudi preslika.



Najbrž ni treba posebej poudarjati, da bi morali zdravniki opravljati zdravstveno dejavnost v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino ter etičnimi kodeksi. V Kodeksu zdravniške etike v 9. členu dobesedno piše: Zdravnik je do pacienta, do njegove družine in bližnjih spoštljiv, razumevajoč in sočuten.

Vprašajmo se tudi, ali so vsi bolniki vedno obravnavani pod enakimi pogoji? Odgovor je: ne. Starejši ljudje se, denimo, pogosto pritožujejo, da jim zdravniki kar direktno rečejo, da se pri njih ta ali oni poseg ne izplača, ker so prestari, in jim celo rečejo, da bo treba umreti … Mar ni to tipična starostna diskriminacija?

Ko gre človek živet v dom starejših, pa ne izgubi le svojega doma, pač pa tudi osebnega zdravnika. Vsi so prisiljeni obiskovati zdravnika, ki je tam prisoten, če sploh je, običajno le štiri dni na teden in še to največkrat samo dopoldne.

Naprej: še hujše diskriminacije so bili starejši deležni med tokratno epidemijo v domovih starejših, saj so njihovo dokumentacijo brez njihove vednosti oziroma brez vedenja sorodnikov »pregledovale« skupine zdravnikov in jih v nekaj minutah uvrstile na perspektivne ali neperspektivne. Torej na takšne, ki se jih izplača ali ne izplača zdraviti v bolnišnici, če se bo okužil z virusom. V nekaterih domovih so kot neperspektivne označili celo tretjino stanovalcev. In to po mnenju slovenskih birokratskih bogov ni bil genocid?!

Še huje. Ministrstvo za zdravje, ki je to tako imenovano triažiranje starostnikov uvedlo, je sprva to svojo »človekoljubno« delo tajilo in nas prepričevalo, da so vsi, ki so potrebovali bolnišnično zdravljenje, bili tja odpeljani. Pa so bili res? Naše bolnišnice so bile namreč napol prazne, starejši pa so v glavnem umirali v domovih starejših? Ker so se tam baje počutijo bolj doma?!

Za konec naj se vrnem k pacientovim pravicam. Vsak pacient ima možnost s pritožbo doseči obravnavo in odpravo napake ali vsaj opravičilo. Pravzaprav že dejstvo, da nekdo (zdravstveni zavod, zdravniška združenja, ministrstvo za zdravje itd.) prisluhne pritožbi posameznika in se opraviči, bi bilo za vse razbremenjujoče. Sploh pa bi bilo takšno opravičilo nujno, saj bi imeli ljudje, ki žive v domovih starejših, pa tudi njihovi sorodniki, občutek, da v prihodnje ne bo več smrtonosnega razlikovanja!