Za mlade, ki si prvič rešujejo stanovanjski problem, je posebno boleč ukrep, ki omejuje razmerje med letnim stroškom servisiranja dolga in letnim neto dohodkom kreditojemalca. To razmerje ne sme preseči: (a) 50 odstotkov za kreditojemalce z dohodkom, nižjim od 1700 evrov neto plače, ter (b) 67 odstotkov za del kreditojemalčevega dohodka, ki presega omenjeni prag. Poleg tega uvaja dodatne omejitve zaradi vzdrževanih otrok, tako da mlade družine z otroki in povprečnimi plačami praktično niso več kreditno sposobne. Argumentacija za tako omejevanje stanovanjskih kreditov je vprašljiva, saj letos rast obsega stanovanjskih kreditov zaostaja za rastjo mase plač. Videti je, da za novega konservativnega guvernerja Banke Slovenije Vasleta velja tisti pregovor: »Kogar je enkrat pičila kača (v obliki finančne krize iz leta 2009 in posledične bančne sanacije leta 2013), se boji tudi svitka vrvi.«
Na ta ukrep so že reagirali poslanci (Matjaž Han, SD), tudi predsednik vlade Marjan Šarec, češ da zaradi tega ukrepa mladi in manj premožni ne bodo nikoli prišli do svojega stanovanja. In da bi morali biti pri pripravi ukrepov bolj človeški in realni. Dejal je naslednje: »Najlažje je omejiti dostop do kreditov in se izgovarjati na finančno stabilnost. Gre za pretirano omejevalno naravo enostranskega ukrepa, brez strokovne razprave in brez iskanja prave rešitve. Tu se vidi, da zaposleni na Banki Slovenije nimajo stika z realnostjo in z ljudmi.«
Po dosedanjih izkušnjah z Banko Slovenije na taka priporočila ne bo pozitivno odgovorila. Branila se bo s klasičnim repertoarjem zadrtih finančnikov, češ da je del sistema ECB, katere glavna skrb je stabilnost bančnega sistema, ki bi ga plačilna nesposobnost kreditojemalcev lahko ogrozila, in obvladovanje inflacije, ki bi jo lahko ogrozilo pretirano zapravljanje kreditojemalcev in rast cen nepremičnin. Dobro bi bilo spomniti guvernerja naše BS, Boštjana Vasleta, da je prejšnji guverner ECB Mario Draghi pri svojem poslavljanju samokritično ugotavljal, da je ECB z monetarnimi ukrepi storila vse, kar je v njeni moči, da bi spodbudila rast oziroma inflacijo, vendar pri tem ni bila uspešna. Pozval je države, da naj s fiskalnimi ukrepi prevzamejo pobudo pri vzpodbujanju rasti oziroma inflacije. Ta poziv je povzela nova guvernerka ECB Christine Lagarde, ki je priporočila nacionalnim centralnim bankam kot delu sistema ECB, da uporabijo svoj potencial za vzpodbujanje rasti in ozelenitev monetarne politike neposredno v članicah evroskupine. Če bi upoštevali priporočila Draghija in Lagardove, bi zlahka našli izhod iz te zagate, samo malo več kreativnega razmišljanja v smislu podjetne države potrebujemo. Kako, pojasnjujem v nadaljevanju.
Banka Slovenije (BS) je nadpovprečno »bogata« (v primerjavi z drugimi nacionalnimi bankami in z velikostjo slovenskega bančnega sistema). Po podatkih s konca septembra letos ima 17,5 milijarde evrov sredstev v obliki vrednostnih papirjev in posojil, v tujini 8,3 milijarde in doma (predvsem v državnih obveznicah) še 8,8 milijarde evrov. V virih sredstev ima 3 milijarde evrov kapitala in 2,7 milijarde evrov ostale pasive, kar je več, kot imajo kapitala vse domače banke skupaj. Svojo osnovno vlogo – to je skrb za stabilnost bančnega sistema – bi zlahka zagotavljala s polovico sredstev, ki jih ima. Poleg tega ustvarja v zadnjih letih velike presežke prihodkov nad odhodki. Te je vlagala v rezerve oziroma kapital, ki se je v zadnjih štirih letih podvojil: samo v tem letu v devetih mesecih se je povečal za eno milijardo evrov. Torej, denarja na pretek, ki pa – po besedah Draghija in Lagardove – ne daje ustreznih rezultatov, ker se ne uporablja za pospeševanje rasti. In tu bi morali Vasle (Banka Slovenije), Šarec (vlada) in Židan (parlament) spreminjati svoje besede in besede svojih šefov (velja za Vasleta) v dejanja – zakaj ne dosežejo, da vsakoletne presežke BS, namesto da jih razporeja v rezerve, vplačuje v proračun Slovenije (kot je to redno počela pred leti), ki naj te presežke vloži preko Stanovanjskega sklada RS v izgradnjo 10.000 najemnih stanovanj v naslednjih petih letih? Saj je Banka Slovenije v lasti države, ali ne?
S tako operacijo bi mladi dobili poceni streho nad glavo in ne bi obstajalo tveganje, da ne bi bili spodobni odplačevati najemnin, saj bi bile te precej nižje (5 do 7 evrov na kvadratni meter na mesec po besedah direktorja Stanovanjskega sklada RS Remca) od sedanjih tržnih, ki so v Ljubljani dvakrat višje. S povečano ponudbo najemnih stanovanj bi se zmanjšalo pretirano povpraševanje po stanovanjskih kreditih in po stanovanjih, cene bi padle, nevarnost kreditnega in nepremičninskega balona, na katerega opozarja guverner Vasle, bi izginila. Banka Slovenije bi z obstoječim kapitalom in sredstvi zlahka opravljala svoje preostale naloge, z aktivacijo presežkov pa bi pripomogla k realizaciji ciljev, ki jih priporočata Draghi in Lagardova. Tako obsežna stanovanjska izgradnja v naslednjih letih bi namreč krepko vzpodbudila pojemajočo gospodarsko rast.
V kolikor pa Šarec (vlada) in Židan (parlament) ne bosta imela dovolj poguma in politične moči, da preko izplačevanja presežkov v proračun izpulita Banki Slovenije oziroma Evropski centralni banki vsako leto nekaj sto milijonov, lahko Stanovanjski sklad RS izda za eno milijardo evrov obveznic in jih ponudi finančnim vlagateljem, le-te pa naj Banka Slovenije v okviru kupovanja obveznic javnega sektorja na sekundarnem trgu v višini 20 milijard evrov mesečno, ki jih že izvaja ECB (Asset purchase programme – APP v okviru Public sector purchase programme – PSPP ali Asset-backed securities purchase programme – ABSPP), odkupi.
Za izvedbo take operacije je potrebno samo malo zdrave pameti in volje do sodelovanja med Banko Slovenije, vlado in parlamentom. Bomo videli, ali Vasle, Šarec in Židan to premorejo.