In vendar – na nas so pozabili

Državljanke in državljani Slovenije smo danes soočeni s situacijo, ki od vseh nas, ne glede na družbeni položaj, status ali ime, zahteva veliko širino odgovornosti, odrekanja in razumevanja. Ukrepi za blažitev posledic epidemije, ki jih po priporočilu ekspertnega tima v teh dneh sprejema vlada, naj ne bi pozabili na nikogar. Je res tako? Kje smo tisti, ki smo 55 in več let stari, nismo zaposleni in še nismo v pokoju?

To so tisti, ki so vse življenje živeli v tej državi. To so tisti, ki so vse življenje upoštevali vrednote družbe, moralo, etiko ter vse dolžnosti in pravice do te države. To so tisti, ki so vse ustvarjeno v življenju vložili v to državo, ji plačali vse davke. To so tisti, ki so se odločili žrtvovati karierno-materialno pot soproge ali soproga zaradi vzgoje otrok in so ostali doma. To so tisti, ki so sofinancirali izobrazbo otrok, da danes ti ne morejo dobiti službe oziroma so jo morali poiskati v tujini. To so tisti, ki tudi danes vzdržujejo vse ustvarjeno, plačujejo vse račune ter fizično in materialno pomagajo svojim staršem in še otrokom. To so tisti, ki se soočajo z zdravstvenimi težavami staršev, prvimi težavami lastnega zdravja in so še vedno polni elana in srečni, če lahko pomagajo.

To smo mi, ki smo že nekaj let prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. To smo mi, ki zaradi nadpovprečno ustvarjenega in vzdrževanega v življenju danes nismo upravičeni do socialnega prejemka. To smo mi, ki se zaradi tega ne moremo aktivirati niti v programih javnega dela iz področij Kataloga (1, 2, 3, 4, in 6). To smo mi, ki se vedno zavedamo, da je med nami veliko tistih, ki so še bolj potrebni pomoči, zato se nikoli ne oglasimo.

To smo mi, ki smo vedno bili in smo eden od trdnih temeljev te družbe, garancija jutrišnjega dne, na katere lahko vedno računa. To smo mi, ki skozi ustvarjeno državi še vedno dajemo, ki nas država trenutno ne vidi, ki so nas ukrepi vlade prezrli in ki nam na čelu ne piše, da pomoč potrebujemo tudi mi.