Spoštovani gospod Svetina, na vas kot Varuha človekovih pravic Republike Slovenije (v nadaljevanju: Varuh) se je obrnil občan s prošnjo, da bi njemu in več deset tisoč sodržavljanom pomagali pri povrnitvi od države prisilno odvzetega premoženja na podlagi spornega zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je bil sprejet leta 1999 pod, najblažje rečeno, spornimi okoliščinami. Odgovorili ste mu v pisni obliki. Vaše pismo je posredoval še meni, ker ste v njem omenjali tudi moje ime.
Omenjeni zakon je eksistencialno ogrozil desttisoče malih družinskih podjetnikov s tem, da je predpisal družbenikom in delničarjem obveznost plačila njihovih družb retroaktivno in solidarno mimo pravnih korporacijskih predpisov, na podlagi katerih se pri nas in v drugih državah ureja odgovornost družbenikov in delničarjev za obveznosti njihovih družb (spregled pravne osebnosti). Takšnega zakona ne pozna nobena država v svetu, ki ureja kapitalske družbe.
O spornosti tega zakona govori dejstvo, da je ustavno sodišče (US) »popravljalo« ta zakon šestkrat in končno ga za bodoče tudi odpravilo kot neustavnega 18. novembra 2011. Zanimivo je, da US nikoli pri teh odločitvah ni bilo enotno in so sodniki leve orientacije vedno glasovali proti odpravi posledic tega zakona, ki ga je tudi levi vladi uspelo spraviti skozi državni zbor na zadnji julijski seji in po hitrem postopku. Pravnomočne sodne odločbe in izvršbe, sprejete na podlagi tega zakona v obdobju od 1999 do 18. novembra 2011, žal ne more nihče odpraviti brez plačila odškodnine tistim, ki imajo te sodbe, na podlagi katerih tisoče oškodovancev še danes plačuje od svoje pokojnine, saj jim je bilo že prej odvzeto vse premoženje.
Državni zbor je trikrat (2007, 20011 in 2018)) odločil s sprejetjem posebnih zakonov, da je bil ZFPPod sprejet v nasprotju z interesi družbe, zlasti pa podjetništva, in proti vsem pravilom korporacijskega prava. Z omenjenimi zakoni so poskušali odpraviti posledice za oškodovance, vendar, kot je že bilo povedano, ni bilo politične volje, da se plača odškodnina tistim, ki so imeli pravične sodbe o pravici izterjati svoje terjatve od fizičnih oseb, še manj pa je bilo volje pomagati s plačilom odškodnine oškodovancem.
Ne samo da je državni zbor trikrat ugotavljal, da je zakon škodljiv. Vaši predhodniki, ki so vodili institucijo Varuha, so vsako leto (poudarjam, vsako leto) v zadnjih petnajstih letih v svojih poročilih opozarjali na škodljive posledice omenjenega zakona, vendar Varuh nikoli ni aktivno ukrepal v smeri odprave posledic.
Zakaj Vam, spoštovani varuh človekovih pravic, pišem javno pismo? Prvič me Vi omenjate v vašem zgoraj omenjanem odgovoru občanu z navedbo, da se zavzemam za »presojo ocene ustavnosti«, vendar po vašem mnenju ne obstajajo pravne možnosti, da bi ustavno sodišče kar koli lahko spremenilo. Pri tem bi zaradi medijev želel pojasniti, da mene in moje družine omenjeni zakon ni prizadel in da delujem že dvajset let (brez kakršnega koli plačila od kogarkoli) le kot korporacijski pravnik, soavtor dela ZGD, ki je povezan s tem problemom, ker ne morem privoliti v to, da je država zlorabila pravo in povzročila tisočim toliko gorja.
V svojem pismu občanu omenjate, da je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v tej povezavi odločalo o enem primeru, primeru L., in da je ugotovilo, da je v tem primeru lastnik direktor bil odgovoren za obveznosti družbe. Niste pa omenili igre z gostujočim sodnikom, ki ga je delegirala Vlada RS v ta postopek, ki je bil osebno zainteresiran za izhod tega postopka, in prav tako v zvezi z izbiro predmeta, ki ga je izbrala slovenska administracija ESČP za prvo obravnavo na tem sodišču – in čeprav to ni to bila pilotska sodba, je ESČP ob sodelovanju slovenske administracije pozneje vse primere zavrnil brez obravnave.
Posebej pa v svojem pismu občanu niste izpostavili temeljne novosti v omenjeni sodbi ESČP, namreč, da je to sodišče posebej
poudarilo, da bi bilo takšen zakon, kot je ZFPPod, mogoče sprejeti samo zaradi izjemnih okoliščin. Zanimivo, da je slovenski gostujoči sodnik iz Ljubljane nasprotoval tej ugotovitvi o nujnosti izjemnih okoliščin v ločenem mnenju, ker je pač vedel, kaj to pomeni za nadaljnje postopke v Sloveniji. O tem, ali so obstajale izjemne okoliščine 1999. leta v Sloveniji, pa US ni nikoli razpravljal.
Zaradi bralcev želim pojasniti, da je mogoče začeti postopek ocene ustavnosti le prek Varuha človekovih pravic zato, ker je zakon ZFPPod prenehal veljati leta 2011, vendar so posledice tega zakona še vedno prisotne.
V svojem odgovoru navajate, da po vaši oceni pred več kot enim letom dostavljeni predlog in gradivo ne zadoščata za uspeh na US in navajate tudi vedno enake pravne argumente. Rad bi omenil, da ne dojemam institucije Varuha tako, da daje izključna pravna mnenja o tem, ali bi na US lahko dosegli uspeh, glede na to, da US le obravnava problem širše v smislu ustavnih načelnih določb. Vaša vloga je predvsem, da pomagate ljudem in je lahko ta pomoč v vodenju postopka, čeprav niste prepričani v njegov uspeh. Pravniki vemo za starorimski izraz: Coram iudice et in alto mare in manu dei soli sumus. (Na sodišču in na odprtem morju smo vedno v božjih rokah).
Rad bi vas javno vprašal, kar sem že večkrat tudi povedal na sestanku pri vas, zakaj vam ne zadoščajo za vaš podpis vloge za US, da je državni zbor kot najvišji zakonodajalec v državi trikrat ugotovil, da je nekaj narobe s tem zakonom, da je US tolikokrat popravljal ta zakon, da je ESČP ugotovil, da bi ta zakon moral biti sprejet le zaradi izjemnih okoliščin ... In, končno, zakaj vam nič ne pomeni prošnja tisočev slovenskih državljanov, ki so kaznovani od države (berite: od vplivne male skupine znanih oseb) na način, ki ga ne poznamo v svetu.
Takšen odnos do tisočev prizadetih občanov je lahko posledica političnega ozadja ali pa vaše človeške neobčutljivosti za težave ljudi.