Korona in medgeneracijska solidarnost

Vsi ukrepi v zvezi z epidemijo covida-19 so upravičeni izključno zaradi nevarnosti okužbe za starejšo generacijo. Če bi upoštevali le breme epidemije za mladino in za srednjo generacijo, virusu ne bi namenili kakšne posebne pozornosti. Zaradi epidemije, ki se pri mlajših pokaže s prehladnimi simptomi, povišano temperaturo in kašljem, se ne bi pretirano vznemirili. Le redki med mladimi potrebujejo hospitalizacijo ali celo intenzivno zdravljenje in med ljudmi, ki so pri nas umrli zaradi novega koronavirusa, sta bila le dva mlajša od 55 let.

V kratkih besedah je težko popisati vse, čemur se mlajše generacije odpovedujejo, da bi zaščitile starejše: zaustavitev ali hude omejitve izobraževanja, kulture, mnogih javnih služb, turizma, športa, gospodarskih dejavnosti, medosebnih stikov, potovanj. Temu dodajmo še izjemno veliko finančno breme. Slovenija blažitvi posledic epidemije trenutno namenja skoraj 5 milijard evrov, Evropska unija pa si je zastavila še ambicioznejši cilj: za obvladovanje pandemije in za blažitev posledic omejevalnih ukrepov načrtujejo zbrati kar dva tisoč milijard evrov. To zadolževanje bo seveda obremenilo tiste, ki so in bodo delovno aktivni, torej mlade.

Naše odzivanje na epidemijo covida-19 je torej zelo jasen primer medgeneracijske solidarnosti in velikih žrtev, ki jih mladi sprejemajo (ali so jih prisiljeni sprejeti), da bi zaščitili starejše.

Vprašajmo se, ali bo starejša generacija pripravljena na enako medgeneracijsko solidarnost, ko bomo odločali o ukrepih za blažitev podnebnih sprememb ali o bistvenem zmanjšanju onesnaževanja okolja? Tistih, ki so danes stari 60 let ali več, pač ne zanima, kako znosno ali neznosno bo življenje na planetu Zemlja po letu 2050. Donald Trump in njemu podobni se lahko posmehujejo napovedim podnebnih sprememb, mladi pa si takšne ignorance ne morejo privoščiti. Čeprav o vplivu človeka na podnebje in o hudo spremenjeni bodoči podobi našega planeta govorimo že nekaj desetletij, se v našem ravnanju ni spremenilo skoraj nič. Poveden je podatek, koliko denarja namenjamo za ublažitev podnebnih sprememb: Slovenija letos temu namenja 106 milijonov evrov, Evropska unija pa nekaj manj kot 33 milijard evrov – če se seveda del tega proračunskega izdatka ne bo prelil v sklade za reševanje posledic epidemije.



Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije devet od desetih Zemljanov diha zrak, katerega onesnaženost, glede na obstoječe smernice, presega najvišjo dopustno raven. Vsako leto zaradi posledic dihanja onesnaženega zraka umre približno sedem milijonov ljudi, še zgovornejši pa je podatek, da je pričakovana življenjska doba vseh nas zaradi onesnaženega zraka krajša za kar tri leta. Poleg tveganj, ki jih predstavlja onesnažen zrak, veliko tveganje za naša življenja predstavlja tudi vse težja in dražja pridelava hrane, ki je posledica pogostih vremenskih neprilik. Zaradi pretiranega zastrupljanja, uničevanja in poseganja v naravne ekosisteme ter krčenja življenjskega prostora živali v prihodnosti pričakujemo celo več prenosov novih nalezljivih bolezni na ljudi.

Vse kaže, da bomo s trenutnimi ukrepi pred okužbo z novim koronavirusom obvarovali mnoge starejše. Vprašanje pa je, ali so tudi ti pripravljeni sprejeti spremembe v načinu svojega življenja za reševanje življenj svojih otrok, vnukov in vseh bodočih generacij.

Medgeneracijska solidarnost ne sme iti le v eno smer. Ko sprejemamo veliko odrekanje mlade generacije, da bi zaščitili starejše pred okužbo z novim virusom, upravičeno pričakujemo, da bo tudi starejša generacija bistveno spremenila svoj odnos do uničevanja planeta in mladim omogočila dobre razmere za življenje v desetletjih, ki jih stari ne bodo doživeli.

Pripis: ta zapis je nastal po seminarju v sklopu predmeta Medicinska etika in pravo na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru.