Kulturni krč

Nič koncertov, nič gledaliških predstav, nič obiskov galerij, nič razburljivih performansov, nič odprtih knjižnic … Kaj pomeni, če umetniško, pedagoško in gospodarsko ustvarjanje izgubi javni prostor dogajanja – ne samo lokalno, ampak v planetarnih razsežnostih? Ali življenje lahko skoraj nemoteno teče naprej, če smo prisiljeni odpovedati se druženju, ki ga omogoča kulturno in umetniško ustvarjanje, pa tudi svoboda gibanja in dela?

Kulturni krč, ki ga doživljamo zadnje tedne, postavlja vprašanje, kdo človeška bitja smo oziroma če kot ljudje lahko obstajamo brez svobode druženja? To ni filozofsko, temveč eksistencialno vprašanje. Rastline ne morejo preživeti brez sončne svetlobe, saj jim ta omogoča, da rastejo in življenje na planetu soomogočajo z izdihanim kisikom.



Trdim, da je za življenje planeta enako pomembna človeška ustvarjalnost. Seveda ne mislim, da planet od človeške ustvarjalnosti živi. Ustvarjalnost na različnih področjih bivanja, naj bo v umetnosti ali znanosti, v vsakdanjem življenju ali pri učenju, oživlja smisel človekovega bivanja na Zemlji. Narava s kamni, mikroorganizmi, rastlinami in živalmi lahko naredi vse, kar je potrebno, da se nit življenja ne pretrga (v kolikor je seveda človek pri tem ne ovira). Ne more pa nadomestiti človekovega prispevka, ker slednji temelji na svobodni zavesti in srčni potrebi po ustvarjanju.

Trdim, da je Zemlja brez človeške ustvarjalnosti v vsej svoji raznolikosti bistveno osiromašena. Človek je sposoben s svojo večplastno ustvarjalnostjo planetu vdihniti veselje in izziv svobodne zavesti. Zemlja je s človeško navzočnostjo na planetu celovitejša – seveda ob pogoju, da se odrečemo svojim stalnim prepirom, vojnam in izkoriščanju Zemljinih zakladov v sebične namene.

Zato kličem, da kljub karanteni ustvarjalnost ne sme zamreti. Pesnimo, slikajmo, pišimo knjige, vzgajajmo otroke v celovita bitja, muzicirajmo, poglabljajmo se v svoje bistvo … Kulturni krč je treba premagati, če hočemo preživeti kot človeška bitja.
Hodimo obiskovat kraje, ki smo jih že prej doživeli, hodimo tja v svoji predstavnosti in spremljajočem občutku. S tem ni mišljen razumski spomin, temveč živa navzočnost na krajih po Zemlji, ki jo omogoča naš dar pesniške predstavnosti (imaginacije).

Kraji, ki so bili neprestano oblegani z množicami obiskovalcev, uživajo v tišini, posledici človeške karantene. Pogrešajo pa razsežnost svobodne zavesti in srčnega dotika, ki ga je sposoben Zemlji in naravi podariti človek. Stik z Zemljo in naravo, čeprav na daljavo, soomogoča sprostitev kulturnega krča.