Naredimo nekaj

Mislim, da ne gre tožiti države zaradi izgube svobode, ko nas je množično poslala med štiri stene karantene. Človek se je samoizoliral že precej prej, takrat ko je začel opuščati neposreden, čustven in srčen odnos do bitij narave in do sočloveka v težavah.

Res, da kot ljudje razumske dobe vemo vse mogoče o rastlinah, gorah, o zvezdah in o Zemlji. Ampak vedenje in poznavanje dejstev ni enako pristnemu dotiku, ki povezuje od srca do srca in se dotika bistva življenja. Hitro zgubljamo občutek za ravnotežje med tem, kar vemo in imamo shranjenega v svojem spominu, in med tem, kar živimo in s svojo občutljivostjo soomogočamo.

Vzdržujemo brezštevilne stike s svojimi prijateljicami, prijatelji, znanci in sodelavkami, pa svojimi otroki, ampak imeti stik ni enako srčnemu dotiku. Z ljubečim dotikom delimo med sabo veselje do življenja in ustvarjanja. Samoizolacije, v katero smo se kot rod moderne dobe podali, nas ne more rešiti noben drug kot mi sami. Ne pričakujmo željno ukrepov za opuščanje kolektivne karantene. Za začetek ukrepajmo sami pri sebi. Prepričan sem, da trajne opustitve karantene ni pričakovati, če se ne potrudimo oživiti naših neposrednih dotikov narave, dreves, ptičjega petja in čustev svojih bližnjih.

Predlagam, da si za vsak dan sestavimo spisek tistih bitij narave, krajev, dežel, soljudi in drugih bitij, ki se jim bomo ta dan na ljubeč način približali in se jih dotaknili s svojo navzočnostjo.