»Najboljši sosed« in četrtna skupnost v Murglah

Ker se je prva generacija murgelskih prebivalcev sedaj že vsa upokojila, so postale največja koncentracija upokojencev na hektar.

Objavljeno
21. julij 2019 05.00
Posodobljeno
21. julij 2019 05.00
Murgle so v mnogočem izjemno naselje: nekoč cenene montažne pritlične hiše, a atrijske, zgodaj pejorativno poimenovane kar »Dachau«. Foto Igor Zaplatil
Grega Košak, upokojenec 87+ in diabetik na opornici, Ljubljana
Grega Košak, upokojenec 87+ in diabetik na opornici, Ljubljana
Murgle so v mnogočem izjemno naselje: nekoč cenene montažne pritlične hiše, a atrijske, zgodaj pejorativno poimenovane kar »Dachau«, zaradi malo zelenja in vzporednih vzorcev pozidave, privlačno ležeče (a ne zaradi obilice komarjev!) le 3,5 kilometra od pošte na Čopovi.

Ker so si hiše v tem naselju že zgodaj enakovredno porazdelili intelektualci in politiki ter so na jugu dobile rekreativno 34 kilometrov dolgo sprehajalno pot vseh generacijskih skupin in kolesarjev, pot PST okoli Ljubljane, so po osamosvojitvi postale enako privlačne tako za levico kot za desnico, le da je zdaj razmerje med njima 50 odstotkov proti 50 odstotkov, in kar je dobro, sta tudi lokacijsko premešani (in ne ločeni kot v parlamentu). Interesantne so – te hiše v Murglah – s podjetnim Mijaks postale celo za »noveau rich«, če ti, kot večina teh, zaradi statusa ne stremijo po baročnih balkonih in strešnih frčadah na 12 metrih višine nasproti sebi enakih tekmecev. Ker se je prva generacija murgelskih prebivalcev sedaj že vsa upokojila, so Murgle postale največja slovenska koncentracija upokojencev na hektar – razen ljubljanskih domov starejših prebivalcev.

Od vsega začetka je bil v Murglah tudi Mercator, nekoč s prijaznim bifejem, kjer si lahko ob hladu in kozarcu pijače poklepetal z bolj oddaljenim znancem, a so po ambiciozni prezidavi raje dali prostor dodatnim prodajnim policam. Sedaj morata dobra znanca, če hočeta pokramljati, iti oba s težko »fasungo« v vsako smer po Cesti v Mestni log vsaj 400 metrov! Ob tem pa so skrbno poskrbeli za pokrito lopo za nakupovalne vozičke, stojala za bicikle, celo za privez za pse s skledico za vodo. Skoraj idealno – če ne bi pri tem »pozabili« na svoje murgelske upokojence, ki so samo zaradi njegove bližine tudi poglavitni steber eksistence M-marketa, saj ostali, še aktivni in z vozili, raje zahajajo v bolj oddaljene, a bistveno cenejše Tuš, Interspar, Hofer in Lidl. Vsi ti tudi imajo v svojih prostorih za kupce od vsega začetka bona fide postavljene avtomate (lastne ali pa tujih ponudnikov) s hladnimi in vročimi pijačami. Večkrat izraženo voljo uporabnikov in tudi KS Murgle so sicer trikrat v treh letih dobili v razpravo tudi na Mercatorjevi centrali in jo (baje) vnesli v plan investicij! A seveda so novi kupci vsepovsod po Sloveniji dobili prednost! Pri nakupu v Bauhausu bi jih stalo za dve klopi po 109 evrov plus dve kolesarski ključavnici za priklep na okno skupno ne več kot 270 evrov.

image
V celotnih starih Murglah (razen na PST!) ni niti ene same klopi, kjer bi si utrujeni z vrečkami nakupov lahko odpočil. Foto Uroš Hočevar


Na račun četrtne skupnosti Murgle pa bi lahko enakovredno naslovili pripombo in ugotovitev: v celotnih starih Murglah (razen na PST!) ni niti ene same klopi, kjer bi se utrujeni z vrečkami nakupov ali, pogosteje, tudi z zdravstvenimi težavami lahko sploh usedel! Lahko se samo neudobno nasloni na steber javne razsvetljave ali na smetiščne kontejnerje in upa, da ga morda še pravočasno opazi, še zlasti zvečer, kak zakasneli mimoidoči! Sicer ga bo zjutraj, če bo medtem preminil, odpeljala kar mestna komunala kot kosovni odpad! Zadrego bi uspešno rešilo ne več kot 25 do 30 razpostavljenih klopi po starih Murglah, kar bi stalo z verigami za priklepanje na kandelabre ali drevesa ne več kot 4500 evrov!

Včasih smo za bistveno večje stvari sicer uspešno plačevali samoprispevek, ki pa po osamosvojitvi žal ni več v modi!
Težko je danes vsem ob visokem individualnem, a zato nižjem kolektivnem standardu! Tudi to je nesončna stran opevane in zavidane nam naše celo »elitne soseske«! Mislim, da je bil pokojni Jože Potrč pisec knjige pod značilnim naslovom Majhne so te stvari, ki mi pada na pamet ob tem mojem prispevku.