Za mamo stanovanje, za hčer bazen

Vstop v sosesko oskrbovanih stanovanj za centrom Murgle v Ljubljani prej kot na sosesko, ki naj bi bila namenjena starejšim in gibalno oviranim, spominja na sodoben hotel: manjša kavarna, ob njej pa bazen, fitnes, več vrst savn in soba za počitek s pogledom na notranji vrt ter manjša zdravniška ambulanta.



Na spletni strani centra dobrega počutja, ki deluje v naselju, brez dlake na jeziku oglašujejo poslovne pakete oziroma članstva za podjetja, po katerih bodo delovno aktivni regenerirani in pripravljeni na nove izzive. Tudi posamezniki lahko najamejo progo v 25 metrov dolgem bazenu s profesionalnim merjenjem časa, čez štirinajst dni napovedujejo celo prvi plavalni turnir pod vodstvom plavalnega asa Petra Mankoča. Na recepciji so pritrdili, da center tako zaradi klepeta ob kavi kot plavanja v bazenu pogosto obiskujejo prebivalci iz soseščine in drugih delov Ljubljane. Kaj pa stanovalci? Večinoma so lastniki, nekaj je najemnikov, so povedali v agenciji Mijaks (sami so obdržali deset stanovanj), po pol leta pa da je nevseljenih morda samo desetina.



Vse našteto v centru dobrega počutja stanovalcem pripada po le nekoliko znižanih cenah. Denimo, za enkraten vstop v bazen morajo odšteti 12 evrov, zunanji obiskovalci 15. Ob našem dopoldanskem obisku je bilo v bazenu videti le eno stanovalko (sodeč po sivih laseh in tem, da je prišla v kopalnem plašču in copatih očitno iz svoje sobe) ter nekaj ljudi med štiridesetim in petdesetim letom.
 

Pomoč na domu

Kot pripoveduje avtor idejne zasnove soseske Matevž Korošec (Lab arhitekti), se je investitor za bazen oziroma center dobrega počutja odločil šele pozneje. Tudi na teh skoraj tisoč kvadratnih metrih so bila predvidena stanovanja, ta sprememba pa je bila tehnično najzahtevnejša, pripoveduje, predvsem zaradi bazena, ki za delovanje potrebuje veliko strojnico, potem sta tu še toplota in vlaga, ki se ne smeta prenašati v zgornja, bivalna nadstropja, prav tako ne smrad iz bistroja. Čeprav se je pri tem projektu prvič srečal z načrtovanjem oskrbovanih stanovanj, v resnici ni bilo dosti drugače od projektiranja običajne stanovanjske soseske, pravi.



»Ker pravilnik za oskrbovana stanovanja narekuje, da na objekt ne sme biti več kot trideset stanovanj, smo jih 98 razdelili v štiri objekte, ki skupaj merijo okoli 14.000 kvadratnih metrov bruto. Držati se je bilo treba še nekaj drugih tehničnih smernic: vhodi morajo biti širši in brez pragov, da so dostopni za gibalno ovirane, predpisana je smer odpiranja vrat, kad za tuš mora biti zravnana s tlemi in sanitarije prostornejše, imeti morajo možnost namestitve držal, v njih mora biti nameščen rdeči gumb, s katerim ob morebitnem padcu lahko pokličejo,« je naštel sogovornik. Toda pomoč na domu je na tem naslovu storitev, ki jo je treba dodatno plačati, in povsem enaka, kot bi si jo človek naročil na svoj uradno »neoskrbovani« dom. Rdeči gumb za hiter in enostaven klic na pomoč z e-oskrbo zagotavljajo tudi ponudniki telefonskih storitev.

Soseska, ki si notranji vrt deli s starejšim delom s 65 stanovanji, zelo dobro skriva številnost bivalnih enot. »Ker je zemljišče na tej lokaciji tako drago, je bila ena od investitorjevih zahtev na vabljenem natečaju, na katerem je zmagala naša rešitev, čim večja pozidanost. Da soseska z 98 enotami ne bi bila videti kot velik monolit, smo ga razbili s kubusi, s tem pa pridobili še nekaj zasebnosti. Vsa stanovanja imajo ložo, v pritličju ograjen atrij, v najvišjih etažah pa večjo teraso. Moja osnovna zamisel je bila, da bi v objekt preslikal idejo značilne pritlične murgelske hiše z majhnim zasebnim vrtom, kakršne sta v neposredni bližini zgradila arhitekta France in Marta Ivanšek,« pravi Korošec. V projektni skupini so bili še Peter Pavšič, Marko Korošec, Mladen Muck, Martina Tomšič in Katja Korošec.
 

Za večjo žlahtnost

Pri oblikovanju si je prizadeval, da so stanovanja predvsem zelo svetla, zato imajo vsa velike steklene površine in steklene ograje. Da bi objekt izžareval pozitivnost, pa je v barvno kompozicijo fasade vključil še okrasto rumeno. Za opremo javnega dela objekta, torej kavarno, bazen oziroma center dobrega počutja, so izbrali materiale, ki bi prostoru dali večjo žlahtnost. »To smo poskušali doseči s keramiko, ki posnema kamen, medenino, ob bazenu je veliko mozaikov, toplino velnesa pa smo poudarili tako z lesom kot temnejšimi toni,« je povzel Korošec.

Najmanjše stanovanje meri 37 kvadratnih metrov, največje pa okoli 120 in ima še 80 kvadratnih metrov terase. Kot je povedala Eva Remec, arhitektka iz podjetja Mijaks, so tako kot pri drugih projektih, ki so jih zgradili, najprej prodali zgornja, največja stanovanja z lepimi razgledi in veliko teraso. »Kupci so bili različni. Nekaj jih je iz Murgel, drugi iz preostalih delov Ljubljane, iz predmestja, prav tako iz drugih delov Slovenije. Nekateri so stanovanje kupili, ko so prodali svojo nepremičnino, da bi poslej tu bivali, nekateri kot naložbo, in dokler stanovanja ne bodo potrebovali, ga oddajajo starejšim, ali pa so ga kupili kot naložbo za oddajo,« je povedala. Pritrdila je, da kot graditelji oskrbovanih stanovanj zaznavajo veliko povpraševanje, največje je v Ljubljani. Stanovanje v Murglah II je lahko kupil kdorkoli, ne glede na starost, je pa res, da naj bi bila soseska namenjena starejšim od 65 let in gibalno oviranim. »Prebivalstvo se stara, starejši bloki in večnadstropne hiše pa starejšim ne omogočajo več primernega bivanja. Nepremičnine običajno postanejo prevelike, ko otroci gredo od doma, potem je tu še breme s pospravljanjem neuporabnih površin in plačevanjem velikih stroškov za ogrevanje,« pravi Remčeva. Njihova naslednja soseska z oskrbovanimi stanovanji bo do poletja zrasla na Bledu.



Ob vse živahnejši gradnji oskrbovanih stanovanj se postavlja vprašanje, ali so investitorji zgolj zaznali tržno nišo ali pa imajo morebiti tudi kakšne davčne ugodnosti. Kot so nam odgovorili s finančne uprave, v zvezi s tem ni nobenih posebnosti. Tudi na ljubljanski mestni občini so zagotovili, da investitorji pri gradnji oskrbovanih stanovanj nimajo posebnih ugodnosti.
 

»Ni mi žal, da sem se odločila za selitev«

Devetinsedemdesetletna Marija iz Ljubljane je bila med prvimi, ki so se vselili v sosesko Murgle II avgusta lani. Svoje 95 kvadratnih metrov veliko pritlično stanovanje v bežigrajski soseski BS je prodala in ga zamenjala za enosobno stanovanje, veliko 46 kvadratnih metrov. Predsoba se razširi v utiliti, kjer so pralni in sušilni stroj ter omare, iz nje pa se vstopi v kuhinjo z jedilno mizo, ki je povezana z dnevno sobo, ter ločeno spalnico.

K selitvi sta jo po moževi smrti nagovorila hči in sin, tako zaradi prevelikega prejšnjega stanovanja kot predvsem bližine hčerinega doma – v Murglah. Prodaja stanovanja, selitev in zlasti drastično zmanjšanje števila stvari pri teh letih so bili kar naporna in stresna reč, tudi velik časovni zalogaj za širšo družino.



»Človek nabira štirideset let, potem pa se mora na hitro znebiti tri četrt stvari. No, pa saj je kar šlo, ker so pomagali otroci. Tudi za novo stanovanje je bilo treba kupiti novo opremo, kar je bil še dodaten strošek. Na novem naslovu se počutim kar v redu, ni mi žal, da sem se odločila za ta korak. Saj veste, ne glede na to, koliko si star, je tudi lepo, če je vse novo, stanovanje pa mi je všeč predvsem zato, ker je zelo svetlo in se ponaša s čudovitimi sončnimi zahodi, panorama v drugem nadstropju je izjemna. Prej sem stanovala v pritličju in gledala sosednji blok, videlo se je samo nebo. Zelo mi je všeč tudi lokacija, saj je zraven vsa infrastruktura, v sosednjem centru so pošta, banka, lekarna, mesnica in trgovine, blizu je avtobusno postajališče,« je povedala. Za zdaj še ne ve natančno, koliko bodo zares znašali stroški bivanja, predvsem ker še niso povsem znani skupni stroški.

Če jih primerja s tistimi na prejšnjem naslovu, torej v dvakrat večjem starem stanovanju, so le za kakšnih dvajset odstotkov nižji. Bazena ne obiskuje, hodi pa tja rada plavat njena hči, je dodala. Tu in tam se v kavarno odpravi na kavico. Kaj pa novo okolje? »Pravzaprav sem se rodila v Trnovem, tako da to zame ni novo okolje. V bližini mojega novega doma živijo moji znanci, predvsem pa je zame pomembno, da živi moja hči, tudi vnuka pogosto prideta k meni na kosilo. Všeč mi je, ker je mirno, krasna stvar je Pot spominov,« je povedala gospa, ki živi povsem samostojno, obiskuje univerzo za tretje življenjsko obdobje ter zahaja v gledališče in opero.

Kot sklepa po priimkih na zvoncih, imajo stanovanja očitno lastnike, a se ti po njenih besedah vseljujejo zelo počasi, z nikomer še ni navezala stikov. »Sem že srečala nekaj starejših, velikokrat vidim tudi avto za pomoč na domu, pa ko komu pripeljejo kosilo. Videvam tudi mlade, morda so stanovanje kupili njihovi stari starši,« je strnila opažanja o življenju tega murgelskega stanovanjskega kompleksa.