To ugotovitev je bilo prijetno slišati, pozorno poslušalstvo pa je (spet) zaman pričakovalo, da se bo predsednik nedvoumno opredelil glede nekaterih aktualnih temeljnih vprašanj na področju zunanje in notranje politike. Kljub ponovljenim prizadevanjem spraševalca (M. Štefančiča), da bi izvlekel odgovor, ki bi predsednika potrdil kot moralno pokončno osebnost in zaupanja vrednega predstavnika vseh, je »diskurz« ostal v znanih mejah mlačnosti in nedorečenosti.
Če omenim najprej primer incidenta na meji, ko je pripadnik Slovenske vojske zaustavil tržaškega Slovenca (Daniela Malalana), in bi predsednik kot vrhovni poveljnik SV (po pričakovanjih mnogih) moral ustrezno reagirati, je bil pri roki odgovor, da še vedno »poteka preiskava«. Tudi odgovor glede obiska spominskega znamenja bazoviške fojbe in spomenika bazoviškim antifašističnim žrtvam skupaj z italijanskim predsednikom Mattarello se je razpršil v poudarjanju »prijateljstva« dveh držav.
Če bi šlo za enakovredno vključenost dveh predsednikov v »prijateljske odnose«, bi predsednik RS gotovo že v samih pripravah na (uravnoteženi) obisk moral postaviti vsaj pogoj opustitve enostranskega spreminjanja razlag zgodovinskega dogajanja v 20. stoletju. V sprevrnjenem kolektivnem spominu je italijansko prebivalstvo namreč le žrtev etničnega čiščenja, ki da so ga po koncu druge svetovne vojne izvajali jugoslovanski komunisti.
Prav bazoviška fojba je že od razglasitve državnega praznika dneva spomina na žrtve fojb in eksodusa (leta 2004) ključni simbol »zločinskega delovanja krvoločnih Slavov«, ki da so pobijali (»nedolžne«) ljudi samo zaradi italijanske narodnosti. Slovenski oblastniki doslej v glavnem niso ustrezno reagirali na ponižujoče in lažne obdolžitve, čeprav je obilje prepričljivih dokazov za zanikanje pripisane vloge Slovencem (in Hrvatom). Breme obdolževanja tako pade na vso Slovenijo in neposredno zlasti na slovensko narodno skupnost v Italiji, ki jo za talko izrabljajo predvsem pripadniki skrajnih desničarskih političnih usmeritev.
Prijazno in »prijateljsko« opozarjanje italijanskih državnih predstavnikov na dolžnosti Italije do spoštovanja pariške mirovne pogodbe in osimskih sporazumov, ki se ga skladno s sodobnimi civilizacijskimi vzorci delovanja poslužuje predsednik RS, očitno ni dovolj uspešno. Eden od nujnih pogojev za »prijateljstvo« bi morala biti vsaj izpolnjena zahteva po objavi in spoštovanju Poročila zgodovinsko kulturne mešane slovensko-italijanske komisije Slovensko-italijanski odnosi 1880–1956 (Koper – Capodistria, 2000).
Za vzpostavitev zaupanja v vlogo predsednika države torej niso dovolj praznično »odprta vrata« predsedniške palače, temveč predvsem odprtost do nepristranskega vrednotenja preteklega dogajanja in s praktičnimi dejavnostmi potrjena samozavestna moralna državniška drža; ne izmuzljivost v iskanju odgovorov na bivanjsko pomembna vprašanja celotne (narodne) skupnosti, temveč na preverljivih dejstvih dosledno zagovarjanje poštenosti znotraj in zunaj meja RS.