Tiskane izdaje
Njihovo dostojanstvo krnijo hude preizkušnje. Ob stopnjevanju važnosti vrnitve Narodnega doma se ustvarjajo kritični primeri. Recimo odlok tržaške občinske uprave, da se 12. junij razglasi za občinski praznik: 12. junija 1945 se je jugoslovanska partizanska vojska morala umakniti iz od nje osvobojenega območja. Razmerje moči v že nastajajoči hladni vojni ni moglo prenesti neke nove mednarodne zaostritve. O kaki vsaj blagi diplomatski noti, ki bi imela namen le zaščititi dostojanstvo zamejcev pred sedanjim pohodom fašistične gonje, ne duha ne sluha.
Italijani, ki v zunanji politiki nikoli ničesar ne dajo zastonj, so takoj zavohali kri. Narodni dom bomo vrnili, ker to veleva zakon, je izjavil tržaški župan. Istočasno pa so predlagali, da bi Pahor obiskal »bazovsko fojbo«.
Verjetno netočno informiranim rojakom v matični domovini gre povedati, da je spomenik pri fojbi pravzaprav zgodovinska laž. Nastal je kot protiutež spomeniku štirim slovenskim domoljubom, ki so pod streli fašistične milice padli leta 1930 po prvem tržaškem procesu.
Fojba sama ni običajno kraško brezno. Gre za umetno izkopano jamo, v kateri je že pred prvo svetovno vojno češki magnat Škoda (prav tisti današnjih limuzin »simply clever«) iskal premog. Bilo pa ga je premalo in nadaljnji razvoj je odpadel. Po drugi svetovni vojni so med raziskovanjem kraških jam (konec koncev je »neznano kam« izginilo okoli 1500 oseb) v bazovski luknji, ki jo domačini imenujejo šoht (kar je izpeljanka iz nemškega Schacht – jašek, rudnik), našli trupli dveh nemških vojakov, dve ženski trupli (zedinili so se, da sta bili prostitutki), ostanke konja in še nekaj drugega. Je tudi možno, da moj inventar ni povsem točen, zagotovo pa to ni bilo nobeno množično grobišče.
Ta fojba vsako leto gosti ultranacionalistična obujanja fašistične nostalgije. Spomnimo se le na nastop visokega italijanskega politika, ki je svojo pridigo zaključil z »viva l' Istria italiana«, živela italijanska Istra, in na slične besede tedanjega notranjega ministra Salvinija.
Ob spomeniku pri bazoviški fojbi se vsako leto razpihuje sovraštvo, nihče od govorcev ni še nikoli omenil tragedije, ki so jo Slovenci trpeli že od leta 1920. Februarski datum je zelo primeren, saj so v Italiji skoraj vsako leto maja ali junija kake volitve in bazoviški cirkus je spretno vključen v volilno kampanjo. Prihodnje leto, potem ko bo 13. julija Borut Pahor s svojim obiskom »zacementiral« spravo, bodo v Trstu volili župana. Scenarij volilne kampanje je že napisan: revanšistični govor dežurnega politika, postroj veteranov, častni vod vojske, blagoslov škofa. In lahko se bodo pohvalili, da jim je zgodovina dala prav: oni so bili žrtve, Slovani pa krvniki.
No, na farsah v Bazovici so bili žal že večkrat prisotni tudi slovenski zamejski politiki. Je pa res, da so prišli po institucionalni dolžnosti, v duhu sprave, pietete. Nekaj pa je tudi masla na glavi, vendar o tem kdaj kasneje. Prisotnost pa je bila vsekakor pod okriljem neopravičljive naivnosti.
To, da bo Narodni dom vrnjen Slovencem, je bilo v Trstu že zdavnaj v zraku. Najti je bilo treba nekaj, kar bi simbolno odtehtalo priznanje fašističnega zločina iz leta 1920. Pa se je pojavila priložnost! Italijani namreč dobro vedo, kakšen veter veje sedaj v Sloveniji. Vedo tudi o narcisoidnosti predsednika. Naj zato Pahor obišče fojbo in naj se tam fašistom zahvali, da so več kot 20 let požigali, pobijali, mučili in izganjali Slovence. Ker smisel in cilj obiska je v tem, da se Slovence poniža, da se jim vzame vsako pravico do vrednotenja zgodovine s podlago lastnih izkušenj, da se jih prepriča, da so »ščavi«.
To bo izplen Pahorjevega obiska. Še »en fantastičen dan«.
Ob stopnjevanju važnosti vrnitve Narodnega doma se ustvarjajo kritični primeri. Recimo odlok tržaške občinske uprave, da se 12. junij razglasi za občinski praznik. Foto Leon Vidic/Delo
To breme bodo morali zamejci še dolgo prenašati in prebavljati. Pa še to, da sta se Pahor in Mattarella »dogovorila«, da se najprej obišče Bazovico in nato (obrobno torej) Narodni dom. Potezo bi lahko imeli za triumf naivnosti in hlapčevstva.
Takoj ko se je ob predaji Narodnega doma pojavil predlog (bolje pogoj), da se obišče fojbo, je med zamejci završalo. Po kasnejši predsedniški »uskladitvi« so Slovenci pretežno brez orientacije. Je še kdo, ki vsaj z besedami skrbi zanje? Napisanih je bilo nekaj izjav, nastopili so zgodovinarji in »zgodovinarji«, po tihem se govori, kako reagirati na neodgovorno potezo Pahorja. Je Slovenija še domovina?
Ob času pisanja se ni še nič izkristaliziralo. Kateri politik se bo javno izrekel proti obisku fojbe? Težka odločitev, ker sta Italija in Slovenija pokroviteljici vse dejavnosti Slovencev v Italiji. Tu so gledališče, kulturne ustanove, športno združenje, Primorski dnevnik, radio in televizija. Torej vse, kar ohranja slovensko narodnost na vidnih mestih. Se bo kdo drznil oporekati Pahorjevemu obisku pri fojbi?
Bomo videli.
V igri so številna »delovna mesta« poklicnih politikov in poklicnih Slovencev, ki vse bolj postajajo javni uslužbenci. Tveganje, da bodo financiranja prihajala težje ali v skromnejšem obsegu, ni nezanemarljivo. V kapitalizmu je osnovno vodilo, da mora delavec delati za gospodarja in ne proti njemu. Idejno pomoč iz same Slovenije, na primer v obliki razprave v državnem zboru, je težko pričakovati, saj Slovenci preko Postojne – tisti, stari manj kot 50 let – komaj vedo, da v Trstu živijo Slovenci, ki niso nobeni eksoti ali po vojni prebegli belogardisti. Kje je prava slovenska obala? V Kopru in Piranu? Ne! Med Barkovljami (predmestje Trsta) in Devinom so stari Slovani prvič zagledali Jadransko morje.
Recimo, da se bo obisk pri fojbi uresničil (žal se bo), ker so selfiji važnejši od dostojanstva zamejcev. Kaj bo sledilo?
Prihodnjega februarja bodo ultranacionalisti že pozabili na »spravo«. S sedanjo potuho bo spet nekaj manjkalo za dopolnitev kesanja. Kaj bodo zahtevali Italijani?
