Pismo predsedniku države, gospodu Borutu Pahorju

Pišem v svojem pa tudi v imenu vseh svojcev, ki enako mislimo in nas močno skrbi, kakšno življenje nam do smrti še namenja sedanja in prihodnja slovenska politika.

Prepričana sem, da zadevo dobro poznate, da veste, kako slabo se v resnici godi starejšim državljanom v naši državi. V Sloveniji je tretjina ljudi sramotno zapostavljena. Životarjenje starostnikov je postala folklora. Aktivna politika ne namenja potrebne skrbi niti sredstev za dostojno življenje starih. Slovenija od leta 1990 nikakor ne najde pravega modela, kako poskrbeti za stare državljane. Država smo ljudje, za dostojno življenje potrebujemo različne dobrine, ki jih večina tudi ima, le pri starih se vedno zatakne in problem se odrine na rob.

Starejši praviloma tiho trpijo in prenašajo vse tegobe, nihče se zares ne poglobi vanje. In to se mora končati. Postali so tretjerazredni državljani, brez možnosti za dostojno življenje, do katerega ima vsak zemljan pravico. Zahtevamo, da nam država vrne ukradeno dostojanstvo in vse pravice, katere nam je že zdavnaj poteptala. Zahtevamo tudi, da se nemudoma začnejo vse aktivnosti za izgradnjo novih domov za starejše in da se v državnem proračunu nameni bistveno več denarja za potrebe starejših.



Verjetno veste, da je bilo na območju države že začetih nekaj projektov, za katere pa trenutna vlada nima posluha. Kot mi je znano, sta za gradnjo doma starejših pripravljeni parceli v Hrpelju in Kranju, prav tako na dokončanje in vselitev čakata domova v Osilnici in Vrtojbi. Ljubljana kot glavno mesto prav tako nujno potrebuje javni dom za starejše – bolje rečeno naselje. Župan je menda pripravljen odstopiti občinsko parcelo, če bi politika zagotovila denar.

Kot vidite, pa zaenkrat nič od tega ne moremo doseči sami. Nešteto pisem je že romalo med poslance, k ministrom, a kljub predvolilnim obljubam za nas nimajo časa. Nagovarjali so nas s figo v žepu, mi smo jim verjeli. Žalostno je, da se že petnajst let vrtimo v krogu, ki postaja vse manjši in manjši. Sprašujemo se, ali je država nas, stare, res obsodila na tiho umiranje, stran od oči, in nad nami izvaja tihi genocid? Ne vemo, povejte nam. Imamo prav ali ne, ali se lahko sploh še čemu v tej državi radujemo? Politika divja po svoje. Ustavite jo.

Gospod predsednik, prosim, zastavite svoj glas in avtoriteto in nam na ta način pomagajte osmisliti preostanek življenja.
Vaš glas potrebujemo danes.