Podtalnica izpod mesta ogroža črpališča

Težava Ljubljanskega vodovoda in varnost pitne vode, kot jo opiše dr. Jamnikova v prispevku z naslovom Črpališča pitne vode ob koruznih poljih, ni le v nezadostnem sodelovanju kmetijstva, da bi omejilo uporabo pesticidov na ožjem, s predpisi določenem zaščitnem pasu, nekaj sto metrov pred vodovodnimi črpališči. Če pogledamo na zemljevid, namreč takoj vidimo, da pokriva mesto s primestnimi naselji in ne kmetijstvo pretežni del Ljubljanskega polja, pod katerim je eden v državi največjih naravnih rezervoarjev pitne podtalnice izpostavljen onesnaženju – res, tudi iz kmetijskih površin, a najbolj iz mnogo večjih površin samega mesta. Takšno onesnaženje se je že zgodilo v vodnjakih na črpališču Ljubljanskega vodovoda v Klečah in v Mariboru na Vrbanskem platoju – tudi s šestvalentnim kromom in drugič s trihalometani, razlitjem nafte iz rezervoarjev nekdanje tovarne Tam in v drugih primerih.

Ljubljanski vodovod je moral na črpališču v Hrastju zaradi prodiranja onesnažene podtalnice izpod mesta in od kmetijstva od leta 1995 do leta 2004 zmanjšati letno črpanje podtalnice s 16 milijonov na 3 milijone kubičnih metrov ali za 81 odstotkov! Prizadevanje za boljše sodelovanje s kmetijstvom je potrebno, ne rešuje pa celovite zaščite podtalnice pred omenjenimi in drugimi viri onesnaženja iz mesta, ki jih zaradi števila in raznovrstnosti možnih vrst in lokacij onesnaženja ni mogoče v celoti kontrolirati in preprečiti. Končno lahko kmetijstvo na teh manjših površinah omejimo, in če ne znamo drugače, tudi opustimo, ni pa mogoče opustiti samega mesta z industrijo, primestnimi naselji in lokalnimi prometnicami, z avtocestnim in železniškim križem, s severno in južno obvoznico in 1100 kilometri kanalske mreže, ki verjetno še dolgo ne bo povsem vodotesna.



Oboje, posledice onesnaženja podtalnice izpod mesta in prek kmetijstva, pa je mogoče preprečiti, če na ožjem zaščitnem pasu vodovodnih črpališč v Klečah in Hrastju z umetnim bogatenjem podtalnice z vodo iz Save dvignemo gladino podtalnice in s tem tok onesnažene podtalnice preusmerimo vstran od obeh črpališč. Takšna rešitev ni v stroki nič novega. Že leta se uporablja na vodovodnem črpališču Hardhof vodovoda v Zürichu s kapaciteto 1,7 kubičnega metra na sekundo, na črpališču Vrbanski plato Mariborskega vodovoda z 0,70 kubičnega metra na sekundo, za manjšo kapaciteto tudi na vodovodih Gornja Radgona–Radenci in na vodovodu Ormož. Ta rešitev za zaščito vodarn v Hrastju in Klečah je bila predlagana že leta 1998 ob izgradnji severne obvoznice. Zaradi nasprotovanja Voka in predstojnika katedre za splošno hidrotehniko KSH FGG pa ni bila sprejeta. Ker je onesnaženje napredovalo, je v zmogljivost črpališča v Hrastju padla v 12 letih, kot že rečeno, za 81 odstotkov.

Aktivno zaščito z umetnim bogatenjem podtalnice je mogoče uporabiti, kjer so zanjo hidrološki in geohidrološki pogoji, ki jih je ob slovenskih rekah veliko. S takšnim bogatenjem podtalnice bi lahko plodne površine sprostili kmetijstvu, seveda ob ekološko dovoljeni uporabi pesticidov in naravnih gnojil. Prednosti aktivne zaščite z umetnim bogatenjem podtalnice, tam, kjer so zanjo pogoji, so večkratne. Omogoča polni nadzor kemične in bakteriološke kakovosti pitne podtalnice že pred vodnjaki. Ker je pretočnost večjih rek nekajkrat večja od potreb vodovoda, ima vodovod tudi v največjih sušah dovolj vode. Nepredvideno onesnaženje podtalnice na širšem območju vodonosnika vodovodnega črpališča ne doseže. Tudi desetkrat večji varnostni pasovi za podtalnico, ki omejujejo kmetijstvo, niso potrebni.

Voka ob izgradnji severne ljubljanske obvoznice takšne aktivne zaščite podtalnice ni sprejela. Tako črpališče v Hrastju tudi po 20 letih še ni zaščiteno. Zaradi napredovanja onesnažene podtalnice pa je njegova zmogljivost torej padla za 81 odstotkov. Namesto aktivne zaščite so zgradili za varnostno rezervo novo vodarno Brest na Iškem vršaju, ki pa žal doživlja podobno usodo kot vodarna Hrastje. Sedaj načrtujejo novo rezervno črpališče pri Kosezah. Voka pa od kmetijstva pričakuje, da bo proučilo, katere kulturne rastline bi sodile na vodovarstvena območja ...