Politizacija epidemije

Ne mislim, da zdajšnja epidemija ni nevarna, številke o mrtvih, predvsem v Italiji, so grozljive, a po podatkih, ki jih je svetu sporočal angleški znanstvenik prek spleta, zdravje mnogo bolj ogrožajo druge bolezni. Med njimi naj bi običajna gripa, ki se ponavlja iz leta v leto, terjala desetkrat več življenj. Ta znanstvenik svari predvsem pred pretiravanji, ki spremljajo koronavirus.

O sami bolezni in njenem širjenju ter preprečevanju širjenja ne vem ničesar, a mnogi ukrepi vlad po svetu se mi zde nenavadni. Kaj lahko naredi proti bolezni policijska ura, ki so jo uvedli v Srbiji, kaj bi lahko pri nas naredila prepoved potovanja iz Ljubljane v Kamnik, Maribor ali na Bled?

Najbrž je že zdaj mogoče trditi, da bodo posredni učinki epidemije mnogokrat večji, kot so neposredni; ti naj bi se celo v Italiji, relativno najbolj prizadeti državi, začeli zmanjševati, v epicentru v Wuhanu na Kitajskem naj bi novih pojavov sploh ne bilo.

Mnogo hujši kot neposredni bodo posredni učinki virusa, kot so uničenje prometa, turizma, zapiranje tovarn, prepovedi gospodarskih aktivnosti. Že zdaj verjetno presegajo učinke krize iz leta 2008, padci borznih indeksov pa kažejo, da se prav lahko približamo veliki krizi iz leta 1930. Res so socialne prilike zdaj povsem drugačne, kot so bile takrat, skrb za zdravje in socialno stanje posameznika je v Evropi mnogo boljša, kot je bila takrat.

Koronavirus je ustvaril posebno gospodarsko grožnjo. Zakaj posebno? V sodobnih kapitalističnih gospodarstvih imamo največkrat opraviti s premajhnim povpraševanjem, v nekdanjih socialističnih s premajhno ponudbo, tokrat probleme ustvarjata istočasen zlom ponudbe in povpraševanja.

Dodajmo še izkustvo z gospodarsko platjo prejšnjih Janševih vlad. Imeli smo jo v razdobju zapravljanja, pred krizo v letih 2004–2008, to je v razdobju hitrega vzpona gospodarstva in razcveta tajkunov, ki ga je vlada pospeševala, namesto da bi ga zavirala in preprečevala, ter v razdobju poglobljene krize, ki jo je vlada z »varčevanjem« (spomnite se Zujfa) še poglabljala. Tokrat je vsaj na gospodarskem področju reagirala prav in sprejela kar nekaj presenetljivo dobrih ukrepov proti zmanjševanju povpraševanja.

Kar me ob vsem najbolj moti, je očitno politiziranje in poskusi nabiranja političnih točk, kar počno politiki po vsem svetu in kar očitno počne tudi slovenska vlada – gre za nekakšno zastraševanje, ki naj nas naredi ubogljivejše. Sem sodijo ekspresne zamenjave ljudi, ki znajo, z »našimi«, novinarske konference brez novinarjev, ki bi morda postavljali »neprimerna« vprašanja, grožnje predsednika vlade novinarjem RTV, zmerjanje prejšnjega predsednika kot enega od krivcev za prepozno reagiranje, čeprav je Šarec reagiral pred Janšo. Zdaj naj bi vse zasluge imela nova vlada, kar sicer počno tudi druge vlade. Zmeraj si prisvajajo zasluge za vse dobro, kar se je zgodilo, čeprav s tem niso imele nič opraviti, za vse slabo pa krivdo naprtijo prejšnjim vladam ali opoziciji.

Kaže, da je Janši kriza prišla kar prav – v kriznih časih se počuti kot riba v vodi. To drži tudi za Kacina, ki nas neprestano »pomirja« s TV-ekranov. Sicer pa se je predsednik vlade obdal s čudno druščino ministrov in svetovalcev, med katerimi jih je v preteklosti kar nekaj imelo opraviti z raznimi aferami, večinoma pa gre za ljudi, ki jim hitro prehajanje med »prepričanji« ni preveč tuje. Malone prepričan sem, da si ministri nadevajo maske le, ko jih slikajo, in jih snamejo takoj, ko kamere izginejo. Kot najbrž vile, lopate in drugo orodje v predvolilnih prikazih predsednika Pahorja.

Kakorkoli, vlado prosim le, da preneha z izkoriščanjem zdajšnjega stanja in naj nas ne ima za maloumne.