Ljudi z avtoriteto nam manjka vsepovsod – v vsakodnevnem življenju jih pogrešamo, da bi nam pokazali pravo pot, nam kdajpakdaj rekli ne, tega je dovolj, tako ne gre več naprej, ker nas vse to vodi v propad. Pa to, ta grožnja s propadom, ne velja le za posameznike, ampak, žal, tudi za ta naš planet in vse človeštvo z njim.
Dokazi za to so na dlani. Kako se obnašamo ob letošnji epidemiji oziroma pandemiji covida-19? V začetku smo v en glas ponavljali, da je naš planet v stresu, preobremenjen in da naših razvad in pohlepa ne prenese več. Rekli smo in neštetokrat zapisali, da tako ne gre več naprej. Nekajdnevni upad okužb pa je postavil vse v stare tirnice. Za manjše onesnaženje okolja nismo storili prav nič ali zanemarljivo malo. Še naprej nas nizkocenovniki za drobiž vozijo po vsem svetu, plastike, ki nam na vseh ravneh greni življenje, nismo prepovedali, blato kot stranski proizvod čistilnih naprav v predelavo vozimo v tujino, pa še bi našo brezbrižnost lahko našteval, a je škoda dragocenega prostora.
Ampak spoštovane in spoštovani, vse to pa še kaj več in hujšega je v skladu z našim gospodarskim in političnim sistemom, reče se mu tržno gospodarstvo, ki temelji na ponudbi in povpraševanju. To pa si prizadeva za čim večji dobiček, ne glede na katastrofalne posledice, ki se že kažejo v vsej svoji razdiralni obliki. In dokler bo tako, je kakšna izboljšanja iluzorno pričakovati. Da bi od udeležencev tega »mehanizma« pričakovali streznitev in da bi se kdo samodejno čemu v korist našemu okolju odpovedal, je čista iluzija. Očitno bo potreben še hujši stres, da bi se streznili. Če vprašate mene, v izboljšanje našega vedenja do okolja vodi rekonstrukcija našega svetovno-gospodarsko-političnega sistema, ki zdaj, žal, temelji samo in zgolj na dobičku. Za drugačen, planski, na državni ravni uravnavan sistem, ki smo ga nekoč že podoživljali, pa se je izkazalo, da ni dovolj podjetniško naravnan in je propadel. Zdaj imamo eno bogato izkušnjo več, da se to ne bi ponovilo.
Za kakšen spodbuden preobrat so nam potrebne strokovne, znanstvene, politične, upravljavske, osebnostne in še kakšne druge avtoritete, ki jih med nami ni veliko ni ali pa se nočejo izpostavljati, jih ne prepoznamo. »Avtoriteta je ugled ali vpliv, ki izhaja iz vodilnega položaja, moči, znanja; imeti avtoriteto, učitelj si mora ohraniti avtoriteto v razredu (...),« piše v SSKJ. Če gremo iz teorije in definicij in stvari malo pokomentiramo in pogledamo, kaj se na področju avtoritete dejansko dogaja, bi lahko rekli, da si je avtoriteto treba najprej ustvariti, šele na tej podlagi lahko kaj koristnega gradimo in morda komu kaj svetujemo, da bi se celo po kom zgledovali.
Sicer pa je avtoriteta lahko dodeljena ali pridobljena. Dodeljena je tista, ki izhaja iz določenega poklica, funkcije ali položaja ... Učiteljeva avtoriteta je dodeljena, prav tako policistova, sodnikova in ne nazadnje tudi predsednikova na katerikoli ravni, denimo, države, vlade, parlamenta itd. Temu bi lahko rekli poklicna ali statusna avtoriteta. Druga pa je osebnostna ali subjektivna, ki pa po mojem prepričanju med ljudmi šteje mnogo več kot prej omenjena statusna.
Ko slišimo besede predsednik države, vlade, vrhovni sodnik in podobno, ki predstavljajo vrh neke statusne avtoritete, bi morali stopiti mirno – kot nekdaj, če smo srečali visokega oficirja – pa ne. Najprej pomislimo, kdo je to, kaj je v ali na njem osebnostnega, vzornega, da mu zaupamo, brez rezerve verjamemo, ga spoštujemo, ker je resnicoljuben, pošten, pravičen, razumevajoč, je ugledna oseba tudi zato, ker svoje napake in zmote, ki jih imamo vsi, včasih tudi prizna, se celo opraviči, če morda kdaj pa kdaj utemeljeno spremeni svoje mnenje, ki ga je predhodno izrekel ali celo napisal. To pa so, poleg drugih, znaki visoke ravni osebnostne čustvene inteligence, ki v zadnjem času v svetu več veljajo od nekdaj tako cenjenega inteligenčnega kvocienta IQ.