Marjan Zupančič na Slovenski planinski poti premagal samega sebe

Gorski tekač Marjan Zupančič je prispel na cilj Slovenske planinske poti in postavil nov rekord. Šeststo kilometrov dolgo planinsko transverzalo je pretekel v šestih dneh, 12 urah in 58 minutah. Njegov cilj je bil sicer, da bi pot sklenil v natanko sedmih dneh, s čimer bi svoj prejšnji rekord popravil za dobrih osem ur. A je tudi ta cilj krepko izboljšal – ravno prav za nočni počitek, ki mu ga je v zadnjih dneh krepko primanjkovalo. Na pot je krenil v soboto, 18. julija, ob šestih zjutraj v Mariboru.



»Podpora je izjemna, tukaj je cel žur,« je pred zadnjim delom poti za Delo dobrovoljno dejal 49-letni gorski tekač iz Bohinjske Bistrice. Takoj zatem se je začel vzpenjati na še zadnji tisočak na Slovenski planinski poti, 1028 metrov visoki Slavnik. Pred njim je bilo v času našega pogovora še 35 kilometrov poti, zato je pričakoval, da bo na cilju na Debelem rtiču pred temo. To se je tudi zgodilo, na cilj je pritekel nasmejan in dobre volje.

Zupančič iz je tako že tretjič popravil lastni rekord na Slovenski planinski poti, ki se začne v Mariboru in poteka čez Pohorje, se prek Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp ter predalpskih hribovij spusti na Kras ter se konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju. Dolga je približno 600 kilometrov ter vsebuje 45.000 metrov vzpona in približno toliko spusta.

Prvič je rekord postavil leta 2013, ravno na 60. obletnico te poti, ki velja za eno najstarejših v Evropi in menda tudi na svetu. Takrat ga je izzval dosežek prav tako gorskega tekača in turnega smučarja Klemna Trilerja, ki je rekord poti izboljšal po tridesetih letih s časom osem dni, 14 ur in 45 minut. Zupančič je ta rekord leta 2013 popravil na sedem dni in pol, leta 2015 pa na sedem dni, osem ur in deset minut.


 

Boj za preživetje

Letos je bil cilj torej preprost: okroglih sedem dni, a že danes dopoldne je bilo jasno, da ga bo bistveno presegel. »Marjan precej prehiteva plan,« je s poti poročal član njegove podporne ekipe iz Alpe Adria Trail Cup Boštjan Mikuž, »predvidevamo, da bo do večera v Ankaranu.«

Čeprav je gorski tekač s 35-letnim stažem zadnjo noč počil samo dvakrat po 15 minut, se je na zadnjih 35 kilometrih dobro počutli, le žulji so ga mučili. Prve štiri dni so mu bile te muke prihranjene, zadnja dva dneva pa je bilo kar hudo, kot je povedal, a to je pričakovano, nikakor pa ni tako hudo, kot je bilo v prejšnjih dveh poskusih.



Pot je potekala brez večjih težav, v šali pa je priznal, da je bil zadnji dan že boj za preživetje. Kot je bilo razbrati, ga v dobro voljo spravljajo in mu dajejo dodatno energijo vsi spremljevalci – v času našega pogovora jih je bilo okoli njega kakih deset. »Podpora je res nora,« se je smejal. V zadnjih kilometrih pred ciljem se je skupina podpornikov še precej povečala, do te mere, da je zgledalo, da gre za pohod.
 

Podpora spremljevalcev

V njegovi ekipi se je v teh dneh zvrstilo okoli sto ljudi, stalno ga je sicer spremljala četverica, v katero sodi Boštjan Mikuž. Glavna ekipa je skrbela za vso podporo in organizacijo na poti, pripravili so tudi glavne ekipe, ki so ga spremljali po etapah, vsi drugi ljudje in podporniki so se mu pridružili po naključju.

In teh je bilo, kot je mogoče sklepati po zapisih na facebooku, res veliko. Čeprav bi lahko pričakovali, da mu bo v teh težkih dneh družba odveč, ima Marjan Zupančič zelo rad spremljevalce na poti, saj mu dajejo energijo, je povedal Mikuž.

Slovensko planinsko pot je doslej prehodilo več kot 10.000 planincev, okoli dvesto vsako leto, le malo pa je takih, ki jo pretečejo. Za ločnico med hojo in tekom velja opredelitev Bojana Jevšenarja v Planinskem vestniku iz leta 2008: tisti, ki pot zmorejo v manj kot 14 dneh, so jo pretekli.