Še nekaj o kandelabru in Kongresnem trgu

Delo je 26. junija na 7. strani objavilo kolumno dr. Kozme Ahačiča z naslovom Kandelaber. Vselej mi je ljubo, kadar se kdo, ki ni poznavalec arhitekturne in sploh prostorske problematike, loti kakšnega vprašanja iz tovrstnega tematskega okvira tako, kakor je to storil dr. Kozma Ahačič v sestavku z gornjim naslovom.

Opazil je kandelaber za svetilko, ki optično deli začasni prireditveni oder na Kongresnem trgu na dva dela, ter pri tem pokazal na značilno slovensko mentaliteto, da »baje ne gre drugače, se ne da« itd. Pronicljivo ugotavlja, da na tem trgu »gostimo svetovno umetniško smetano, praznujemo največje praznike naše države na odru z napako«.

Premislek ga vodi k širšemu spoznanju, da se pač »bojimo soočanja s kandelabri v naši družbi, zato jih raje ohranjamo in se delamo, da jih ni«. Lepo zaokroženi miselni lok pa se ogne ključnemu vprašanju, glasu razuma v tej v celoti butalski zgodbi, čemu vsemu naj po novem služi zgledno prenovljeni Plečnikov Kongresni trg. Če torej ne moremo niti začasno odstraniti motečega kandelabra za vrhunske umetniške nastope in državne proslave, bi morda kdo utegnil pomisliti, kaj pa če bi takšne, res pomembne dogodke, ki presegajo zmogljivosti avditorija v Križankah ali Galusove dvorane v Cankarjevem domu, prirejali na Trgu republike? Tam, kolikor vem, ni kandelabrov, ki bi trg delili po sredi in velika črna školjka z nekaj sto sedeži pred njo ne bi tako kazila lepote trga ter motila normalnega prometa pešcev in kolesarjev kot na Kongresnem trgu.



Toda ne, kljub kandelabrom mora Kongresni trg služiti še mnogo bolj prozaičnim namenom, kot so državne proslave in umetniški nastopi. Le zakaj se mora kolesarska dirka po Sloveniji začeti prav s Kongresnega trga? Zakaj mora biti prav Kongresni trg ciljna ravnina za ljubljanski teraški maraton, pa za kolesarsko Franjo, pa za pohod spominov in tovarištva, pa za odbojko na mivki, pa za sprejem kakšnega kolesarskega ali smučarskega asa itd., brez konca in kraja, da niti ne omenjam številnih zapor ulic v mestnem središču in drugod po mestu nekajkrat na leto kot posledice vrste teh dogodkov. Ali nismo svojčas gradili stadione, športne dvorane, olimpijske bazene zato, da bi se te dejavnost nemoteno razvijale in da bi preostalo mesto imelo mir pred njimi?

Prav s tem namenom je bil zgrajen prvi stadion pri nas in prvi na Balkanu (če odmislimo Grčijo), to je bil Plečnikov orlovski stadion za Bežigradom. Šport, tedaj telovadba in nekatere atletske discipline, so z njim dobile svoj družbeno utemeljeni prostor v mestni hierarhiji prostorov in ustrezno označitev v mestni sliki. Sam sem še doživljal čase, ko je bil stadion osrednji prireditveni prostor za vse večje športne dogodke in ciljna ravnina za kolesarske dirke, tekaške maratone, pa tudi za konjeniške prireditve, prikaz gasilskih veščin in dresure policijskih psov in še marsikaj drugega, kar ne sodi na mestne ulice in trge. Zakaj se hočemo po vsej sili, po butalsko, odreči prav tem možnostim, ki bi jih po prvotni Plečnikovi zamisli prenovljeni stadion še vedno dobro opravljal?

Projekt Bežigrajskega športnega parka na lokaciji Plečnikovega stadiona tega vprašanja zagotovo ne rešuje, ker zasleduje povsem komercialne cilje. Ah, kako bi bilo, če bi se Ahačičev pes spoznal tudi na projekte ne samo na kandelabre ...