Tiskane izdaje
Minevala so leta in leta, a naša oblast se ni lotila reševanja tega tako perečega vprašanja. Sam živim v bedi in revščini že več kot 30 let ob prisluženi pokojnini, ki znaša v tem trenutku 332 evrov – iz Hrvaške za oddelano delovno dobo prejemam še 90 evrov, skupaj torej le 522 evrov. Res je tudi, da prejemam še varstveni dodatek v znesku 189,03 evra, kar pa je le »krpanje lukenj«, a še vedno premalo za preživetje.
V mojem primeru sem oškodovan tudi pri regresu, ker mi ga Zpiz izplača »sorazmerno« zaradi pred leti sprejetega 96. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ga je treba preklicati.
Zaradi takega finančnega položaja že 30 let jem le enkrat na dan, kupiti kilogram sadja pa je že vprašljivo.
Za vse obdobje od osamosvojitve se je bore malo storilo za uboge upokojence. Za oblast in politike smo bili vedno »zadnja luknja na trubi«, kot temu radi rečemo. Ob volitvah so se od marsikoga vrstile obljube, a žal storjenega je bilo bore malo. V zadnjem času se je zgodilo le nekaj tako imenovanih usklajevanj pokojnin, kar je bilo bolj v posmeh kot v pomoč ubogim upokojencem. Tudi letos se omenjajo uskladitve, kar pa je nam upokojencem slaba tolažba.
Žalostno je in sramota za oblasti, da se v minulem obdobju ni nič vidnega storilo za upokojence, ki smo v tako težkem ekonomsko-socialnem položaju. Politiki, predsedniki vlad, ministri, mar vas ni sram, da v obdobju 30 let niste storili nič za upokojence, ki smo bliže grobu kot normalnemu življenju? Lepo prosim, nehajte se hvaliti in smešiti na račun tako imenovanih letnih uskladitev pokojnin v znesku enega ali dveh evrov, kar ni v čast ne vam in ne nam upokojencem.
Skratka, pomagajte nam in ne dovolite, da umiramo lačni.
