Zdrs slovenske diplomacije

Po uspešni repatriaciji slovenskih državljanov je prejšnji teden slovenska diplomacija naredila nepotrebno napako in povrhu še veliko neumnost.

Vladino jadikovanje pri Svetu Evrope o komunistično udbovski prevladi v slovenskih medijih ni nikogar o ničemer prepričalo, je pa izjemno škodljivo za verodostojnost slovenske diplomatske službe, ki naj bi se pripravljala za skorajšnji prevzem predsedovanja EU, katerega je pred dvanajstimi leti izvrstno opravila.

Kot pripadnik prve generacije slovenskih diplomatov se dobro spominjam obdobja, ko so bili postavljeni temelji naše diplomatske službe. Ti naj bi, tako kot v državah, ki so nam bile vzor pri demokratičnih reformah, zagotavljali izvajanje enotne zunanje politike ne glede na to, katera politična skupina je trenutno na oblasti. Del tega je tudi načelo, da se lahko doma prepiramo po mili volji, navzven pa bodimo enotni. Seveda to med drugim pomeni, naj slovenska diplomacija predstavljala državo, ne stranke na oblasti. Zadnjega smo se preobjedli že v nekdanji državi.

Pomemben element delovanja diplomatske službe v pogojih demokracije je, da veleposlanike za delo pooblasti predstavnik vseh, torej predsednik države, in ne vlada, njen predsednik, zunanji minister ali v. d. direktorja Ukoma.

Slovenski veleposlanik ima zato pravico in dolžnost zavrniti izvršitev navodila zadnje omenjenih, če to škodi ugledu države na območju njegove akreditacije. V preteklosti smo nekateri to že storili.