Je vam, vašim bližnjim ali znancem kdaj kaj zgorelo? Kak avto, hlev, kako drevo, kakšno stanovanje, hiša ...? Bilo je grozno, kaj? Če je bilo zavarovano, če je stopila krajevna skupnost skupaj, če je žlahta pomagala, smo preživeli. Z brazgotino za zmeraj, seveda. En avto, eno drevo, ena hiša!
Zdaj pa je ves svet na preizkušnji. Na eni strani množice podpirajo mlado srednješolko, ki roti, in številni državniki, ki zmagujejo na volitvah z obljubami, kako bodo spremenili svet. Toda čudno prečudno, hkrati po stari navadi trošijo milijarde za orožje in vojne, ki bodo šele zares sesule ta planet. In ljudje glasujejo zanje.
Na drugi strani gorijo milijoni hektarov, umirajo ljudje, koale, kenguruji, emuji ... v prah izginja premoženje. Ste morda poslali letalonosilke z letali za gašenje, bataljone gasilcev, svoje supersonično opremljene vojske na pomoč »sovaščanom«? Bi bilo narobe, če bi se državni izvoljenci dogovorili za predah v sporih, toliko, da najprej rešijo svet, da rešijo vsaj kak milijon hektarov sveta, kak milijon nedolžnih bitij?
Obračajo milijarde besed o tem, kako hudo je s pregrevanjem, z naravo, niso pa sposobni akcije, ki bi nemudoma zaposlila milijon neustrašnih borcev gasilcev. Bi bilo mogoče združiti moči? Če gre res za planet, če vsak teden zgori površina ene države ... Res ni mogoče nič narediti?
Proti napačnim sovragom ščuvate svoje vojske! V napačno orožje vlagate milijarde. Izdelujete neuporabne obrambne strategije, gradite napačna obzidja. Vladate napačnemu svetu. Vas res volijo in podpirajo ljudje? Res ne vidijo čez hrib, v sosednjo vas, v sosednji gozd, do sosednjega morja, sosednje države, sosednje celine?
Tukaj je Rodos, tukaj skači, moj Donald, moj Xi, moj Vladimir, moj Borut ... Če ne znaš, prepusti ta posel tistim, ki bi vsaj poskusili drugače. Je res mogoče brezbrižno gledati, kako na tem planetu zgori celina?