Le kako uspe posel Butnskalam

Ena večjih afer v času prazničnih kislih kumaric je bilo razkritje, da so člani kriminalno-hudodelske porodniške združbe materam v koprski in drugih slovenskih porodnišnicah sporočali, kako so njihovi otroci umrli, v resnici pa so jih prodajali v Beograd. V zgodbi so napletli, kako naj bi beograjski Zoran z novorojenske zapestnice razbral, da se je rodil v Kopru in da mu je bilo ob rojstvu ime Sašo. Očitno še lažne novice niso več to, kar so bile, kajti na novorojenske zapestnice niso nikoli pisali kraja rojstva ali imena novorojenčka, temveč zgolj in samo številke.

Podobni so tistim ponarejevalcem, ki so natisnili en velik kup 400-evrskih bankovcev. Še večji spodrsljaj v tej čorbi pa je, da slovi Slovenija kot ena najuspešnejših držav na svetu (deveta po podatkih ZN v letu 2015 in druga najuspešnejša po podatkih Svetovne banke v letu 2016) po majhnem številu ob rojstvu umrlih dojenčkov. Pa glih Slovenijo gredo izbrat za trgovanje z mrtvimi dojenčki. Le kako uspe posel takim Butnskalam? Biznis jim sicer ne more ravno iti od rok, ampak sliši pa se udarno kriminalno. Zdaj se trese gora, vprašanje pa je, ali se iz tega sploh lahko rodi miš.



Poslanci, ki so pred poldrugim letom skoraj dokončno spravili Splošno plovbo na kant, ko so jo hoteli upihniti s svojo ekskluzivno razlago davkov na tonažo, so si (v novi sestavi sicer) čudežno premislili in ji zdaj dali še za deset let odpustkov. Zaradi famozne poslanske imunitete nikogar od njih niti malo ne skrbi, kolikšno konkretno škodo državi in podjetju je povzročila lanska pomorska morilska odločitev. So pa zato za letošnji preobrat morali zbrati precej poguma, saj so kriminalisti kar dolgo mikastili prejšnje funkcionarje ministrstva za finance, ker naj bi bil tak zakon državno kriminalen.

Za pravi napredek v tej zgodbi so poskrbeli državni svetniki, ki so z 20 glasovi za in sedmimi proti izglasovali veto na pomoč Splošni plovbi. Napredek ni veto, temveč priznanje več svetnikov, ki so kar sami od sebe, brez tepeža, priznali, da ne vedo povsem natančno, za kaj pri tem zakonu gre oziroma o čem sploh odločajo. Že dolgo sicer vemo, da običajni poslanci in še običajnejši svetniki največkrat ne vedo, za kaj gre. Odločajo pa vseeno. In tako ne samo o zakonu o davku na tonažo, ampak tudi o vseh drugih zakonih. Če bi bili malce pri sebi, bi se morda pozanimali, kako imajo te davke urejene v drugih pomorskih državah, in bi se vsaj v primeru (priznane) nevednosti enostavno ravnali po drugih. Ne! Oni sicer priznajo, da ne vedo, ampak potem za vsak primer vseeno izglasujejo veto. Ziher je ziher, je rekel tisti, ki je ocvirke in zakone na masti cvrl. Od veta menda glava ne boli.

Za eno večjih tragedij minulega tedna je poskrbela kanadska CBC, ker je iz ikoničnega filma Sam doma (65. del) izrezala 8-sekundno reklamno sekvenco z nekdanjim upov polnim statistom in lastnikom grand hotela Plaza. Mediji sporočajo, da so ljudje zaman čakali na omenjeni košček filma. Tudi podpisani bi se razburil. Ko zvem, da nastopa v kakem filmu Donald, pa čeprav samo za 8 sekund in čeprav v reklamni sekvenci, si ga moram pod nujno ogledati. Si lahko mislite, kakšen šok, ko se v 8 sekundah zavem, da cenzura dela tudi v najbolj demokratični državi na svetu? In da cenzurira celo reklamne spote!

V Portorožu, kjer se vsi spoznajo na turizem in razpadajočo turistično čudolandijo (v prevodu: prav vsak se razume na svoj šank turizem), je kot ponavadi polovica prebivalstva nezadovoljna, druga polovica pa benti nazaj, ker so v hotel Kempinski na penino povabili izjemno in legendarno hrvaško pevko Terezo Kesovijo. »To, da so povabili Terezo, ki noče v pokoj, je najlepši dokaz zavoženosti turistične ponudbe. Mar bi izbrali kaj mlajšega,« pravijo glasnogovorniki iz tajne podstranke Gibanja za oživitev Popolandije.

Največji trn v ušesni peti za plačane dežurne nergače iz koprske Popostranke niti ni bila Kesovija, temveč spoznanje, da se je nekoč njihov, potem pa med njimi najbolj osovražen župan Đenio na festivalu penin v Kempinskem solidno odrezal v duetu s Terezo in Mojim dobrim nonotom. Še enkrat se je izkazalo, da politično prepričanje nima prav nobenega vpliva na posluh. In dokler posluha ne bo, lahko v portoroškem turizmu samo sanjajo o Mihu Jaggerju. Še turistično opolnomočeni Janez Jager jo je raje pobrisal iz Portoroža.