Tiskane izdaje
Do leta 2030 bo treba zmanjšati izpuste toplogrednih plinov zaradi človeških dejavnosti za 45 odstotkov od ravni leta 2010. Do leta 2050 pa bo treba priti do neto ničelnih izpustov, kar pomeni, da se mora izpopolniti tehnologija za odstranjevanje presežka ogljikovega dioksida iz ozračja. Treba bo spremeniti energetske sisteme, način upravljanja z zemljo in oblike transporta.
Ključni poudarki – kako omejiti segrevanje za 1,5 stopinje Celzija
• Do leta 2030 v primerjavi z letom 2010 morajo globalne emisije CO2 upasti za 45 odstotkov (če bi govorili o omejitvi za dve stopinji, bi morali zmanjšati izpuste za 20 odstotkov).• Do leta 2050 mora biti 85 odstotkov globalne električne energije pridobljene iz obnovljivih virov.
• Uporabo premoga bi morali omejiti na skoraj nično količino.
• Sedem milijonov kvadratnih kilometrov bi morali nameniti za pridobivanje biomase (to je nekoliko manj, kot je velika Avstralija).
• Do leta 2050 bo treba priti do neto ničelnih izpustov.
To bo zelo drago, so zapisali v poročilu, a dodali vsaj kanček optimizma, češ da okno priložnosti še ni povsem zaprto. Poročilo na 400 straneh temelji na 6000 znanstvenih študijah o podnebju iz zadnjih treh let in razgovorih v zadnjem tednu med znanstveniki in predstavniki vlad.
Opozorili so, da že pol stopinje močno poveča tveganje za suše, poplave, ekstremno vročino in revščino. Razlika med 1,5 in dvema stopinjama Celzija lahko prepreči, da bi bili koralni grebeni povsem uničeni, zmanjšali bi pritisk na Arktiko. »To je črta v pesku in naši vrsti govori, da je zdaj trenutek in da moramo ukrepati,« je poudarila sopredsednica delovne skupine za ocenjevanje učinkov Debra Roberts.
Svet je trenutno eno stopinjo toplejši glede na predindustrijsko raven. IPCC je jasen (no, jasno bi moralo biti tudi vsem, ki smo na planetu vsaj nekaj desetletij): podnebne spremembe so tu in se dogajajo: čedalje hujši so ekstremni vremenski pojavi, v nekaterih predelih sveta imajo rekordne suše, na določenih območjih se pojavljajo insekti, ki jih tam nikoli ni bilo.
Če je še ob sprejemanju pariškega sporazuma leta 2015 veljalo, da bi se najhujšim scenarijem izognili, če bi nam uspelo omejiti dvig globalnih temperatur za dve stopinji, nova študija kaže, da je vse, kar je višje od 1,5 stopinje, kockanje z lastnim planetom. Najhuje pa je, da bi lahko temperature za to vrednost, če se ne zgodi nič, dvignili že v 12 letih. Do leta 2030 jih lahko omejimo, a potrebne bodo velike spremembe, ki jih bodo morali sprejeti tako posamezniki kot vlade. Te bo zagotovo najbolj bolelo, da bodo morale vlagati kar precej denarja – skupno okoli 2,5 odstotka globalnega BDP – za dve desetletji. Omenjeni delež v številkah pomeni 2400 milijard evrov investicij v globalni energetski sistem vsako leto od leta 2016 do leta 2035.
Če ne naredimo ničesar?
Doživeli bomo nevarne in občutne spremembe. Od koralnih grebenov se lahko poslovimo, saj če se temperature globalno dvignejo za dve stopinji, bi ti v sto odstotkih izginili. Morska gladina bi se v povprečju dvignila za deset centimetrov višje ob segretju za dve stopinji v primerjavi z 1,5 stopinje Celzija. Ne sliši se veliko, a ob omejitvi bi bilo deset milijonov ljudi manj izpostavljenih tveganju za poplave. Dve stopinji na globalni ravni bi pogosteje prinesli ekstremno vročino, žuželke opraševalke bi bile veliko bolj izpostavljene, oceani bi postali bolj kisli, manj bi bilo kisika, kar pomeni manj rib, posledično tudi manj hrane za ljudi …
Znanstveniki IPCC sicer ne morejo predpisati, kaj moramo narediti, pravzaprav lahko le svetujejo, a pravijo, da je cilj pod 1,5 stopinje Celzija uresničljiv. Če bo politična volja. Znano je, da je ameriški predsednik Donald Trump napovedal umik iz pariškega sporazuma, nič dobrega ne kaže niti po prvem krogu brazilskih predsedniških volitev, kjer bolje kaže skrajnodesničarskemu kandidatu Jairju Bolsonaru, ki napoveduje, da bo Amazonski pragozd predal v roke agroindustrije.
