Komaj jih poznamo, a vse obsodimo na odstrel

Arso je lani izdal dovoljenje za odstrel trinajstih križancev. Ni podatkov, da povzročajo več škod, a je križanje grožnja varstvu volka. 

Objavljeno
01. februar 2020 11.00
Posodobljeno
01. februar 2020 14.39
V Sloveniji živi 14 volčjih tropov, v katerih je 95 volkov. Med njimi pa se vse pogosteje pojavljajo križanci med volkom in domačim psom. FOTO: Shutterstock
V Sloveniji živi 14 volčjih tropov, v katerih je 95 volkov. Med njimi pa se vse pogosteje pojavljajo križanci med volkom in domačim psom. Čeprav je o njih znanega zelo malo – ni znanstvenih dokazov, da se manj bojijo ljudi ali da pogosteje plenijo rejne živali – je njihova usoda že vnaprej zapečatena: za vsakega se odredi odstrel.

Populacijo volkov pri nas z genetskimi metodami spremljajo od leta 2010. Do leta 2016 so povprečno zaznavali po enega križanca med volkom in psom na leto – prihajali naj bi iz srednje in južne Dalmacije, kjer je zaradi veliko potepuških psov stopnja križanja zelo visoka –, vendar se nobenemu ni uspelo vključiti v slovensko volčjo populacijo in se ni začel razmnoževati, povedo v službi za lovsko načrtovanje na zavodu za gozdove.

Med volkovi se vse pogosteje pojavljajo križanci med volkom in psom.
Ni dovolj podatkov, da se križanci manj bojijo človeka.
Treba je omejiti število izpuščenih psov.

 

Lani prvi primer križanja v Sloveniji


za 13
križancev med volkom in psom je Arso lani izdal dovoljenje za odstrel
Razmere so se spremenile leta 2017, ko se je na območju med Babnim Poljem in notranjskim Snežnikom ustalil križanec, najverjetneje iz Dalmacije, in se začel vesti teritorialno. Genetske analize vzorcev iztrebkov so pokazale, da si je našel partnerko, volkuljo, s katero je imel leta 2017 prvo leglo mladičev, v letih 2018 in 2019 pa še dve.

Poleg tega križanja je bilo lani poleti prvič potrjeno križanje volkulje z Menine planine z domačim psom. Gre za prvi zabeleženi primer neposrednega križanja volka in psa na območju Slovenije. Volkulja je imela pet mladičev, ki so bili že na pogled bolj podobni pasjemu mladiču velike pasme kot volku. Genetske analize strokovnjakov z biotehniške fakultete, ki edine dajo nedvoumen podatek o križanju, so dokazale, da so mladiči križanci.

image
Lani poleti je bil zabeležen prvi primer parjenja volkulje z domačim psom v Sloveniji. Za pet mladičev je bil odrejen odstrel, odstreljeni so bili štirje. FOTO: Arhiv Zavoda za gozdove Slovenije


Agencija za okolje (Arso) je lani na predlog zavoda za gozdove izdala tri dovoljenja za odstrel 13 križancev med volkom in psom, tudi za vseh pet mladičev volkulje z Menine planine. Do zdaj so bili odstreljeni štirje, dovoljenje za odstrel pa velja do 30. aprila letos.

Za trop Kozarišče z območja notranjskega Snežnika, v katerem je, kot omenjeno zgoraj, vodilni samec križanec med volkom in psom, je Arso marca lani izdal dovoljenje za odstrel treh križancev – odstrel ni bil izveden –, in oktobra lani za odstrel vseh petih volkov na območju, na katerem se giblje trop. Do zdaj je bil ustreljen eden, dovoljenje za odstrel velja še vse do konca tega leta.

image
FOTO: Arhiv Zavoda za gozdove Slovenije

 

Ne le odstrel, tudi preventivni ukrepi


image
»Vsekakor se je treba več ukvarjati s preventivnimi ukrepi za zmanjšanje verjetnosti križanja,« pravi strokovnjak za velike zveri Miha Krofel. FOTO: Jože Suhadolnik
V Sloveniji nimamo dovolj podatkov za trditev, da se križanci manj bojijo človeka, kar bi lahko povzročilo pogostejše zahajanje v bližino naselij in plenjenje domačih živali, pravi Miha Krofel z oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na biotehniški fakulteti. Je pa križanje po njegovih besedah problematično za samo volčjo populacijo oziroma stabilnost volčjih tropov. »Odstrel je smiseln, ko se križanje zgodi. Vsekakor pa se je treba več ukvarjati s preventivnimi ukrepi za zmanjšanje verjetnosti križanja,« poudarja.

Eden najpomembnejših ukrepov je zmanjšanje števila potepuških psov. V Sloveniji jih tako rekoč ni, vendar imajo ljudje na podeželju drugo »folkloro«: nočno izpuščanje psov z verig na sprehod. To je problematično, ker psi plenijo divje živali, hkrati pa se s tem povečuje verjetnost križanja z volkovi.

image
Norveška raziskovalka Astrid Vik Stronen se na biotehniški fakulteti ukvarja z genetskimi analizami križancev. FOTO: Osebni Arhiv
»Vprašanje, ali je odstrel križancev sprejemljiv, je zelo zapleteno. Veliko različnih mnenj je tako v družbi kakor med znanstveniki. Vendar med zadnjimi velja splošni konsenz, da je v volčjih populacijah, ki so majhne in/ali ogrožene, ter potrebujejo nujna ohranitvena prizadevanja, sprejemljivejši odstrel,« pravi Astrid Vik Stronen, ki se na oddelku za biologijo biotehniške fakultete intenzivno ukvarja z genetskimi analizami križancev. A tudi ona poudarja, da je treba za preprečevanje križanja najprej omejiti število izpuščenih psov ter druge dejavnike, ki križanje lahko povzročajo in na katere ljudje lahko vplivamo.
 

Potrebujemo dodatne raziskave križancev


Poleg omenitve števila potepuških psov si moramo prizadevati za ohranitev stabilnosti volčjih tropov, izpostavi Stronenova. »O volku ne smemo razmišljati kot o izolirani vrsti, temveč moramo upoštevati njegovo ekosistemsko vlogo, njegov odnos do drugih živali v naravi, zlasti do naravnega plena. »Volkovi so bili selekcionirani v številnih generacijah, da so postali plenilci jelenjadi in srnjadi, ki ju običajno lovijo v skupinah, saj sta hitrejši in večji od njih.« Če naravnega plena ni dovolj, ga je treba obnoviti.

Znanstveno védenje o križancih je zelo omejeno, potrebujemo dodatne raziskave na številnih področjih, opozarja Stronenova. Pomembno bi bilo vedeti, ali križanci lovijo drugače kot »čistokrvni« volkovi. »Vemo, da verjetno niso tako dobri plenilci prostoživečih živali, vendar moramo to raziskati še v različnih okoljih.« Ni še jasno, ali se tudi vedejo drugače – se manj bojijo ali verjetneje napadajo rejne živali kot volkovi …–, in še veliko drugega.
 

Izpuščeni psi pomemben vrok križanja


Križanje pomeni parjenje sorodnih, vendar ločenih taksonomskih skupin, razlaga norveška raziskovalka. Poznamo jo pri številnih vrstah: divjih in domačih mačkah, divjih in gojenih lososih, divjih in domačih prašičih ter tudi pri volkovih in psih. Volk in pes sta zelo sorodni vrsti, z evolucijskega vidika nista bili tako dolgo ločeni, da se med seboj ne bi več mogli pariti.

Vendar je med njima bistvena razlika. Volkovi so bili tisočletja prepuščeni naravni selekciji, ki jih je izoblikovala v vrsto, prilagojeno za preživetje v naravnem okolju. Po drugi strani je domači pes nastal z našo selekcijo, pri kateri smo ustvarili ogromno raznolikih pasem, nekatere zato, da za nas opravljajo kakšne naloge, druge preprosto zato, da so lepe, se nasmehne Stronenova.

Vzrokov za križanje med volkovi in psi je več, med najpomembnejšimi so izpuščeni psi. Do križanja lahko pride tudi, kadar volkovi naseljujejo nova območja – npr. če na območje pride mlada volkulja, ki se pari, in je brez partnerja –, če je volčja populacija majhna – v izogib parjenju v sorodstvu izberejo psa –, ali pa zaradi razširjenega nezakonitega lova, zaradi katerega trop lahko razpade.

Posamezni križanci se pojavljajo po vsej Evropi. Na Portugalskem, v Španiji, Italiji in Romuniji je stopnja križanja zelo visoka. Na Balkanu še ni bilo opravljenih veliko raziskav, je pa študija hrvaških strokovnjakov pokazala, da je veliko križancev v Dalmaciji, pove Stronenova.

image
FOTO: Reuters

 

Le genetske analize dajo nedvoumne rezultate


Po zunanjih znakih je križanca zelo težko prepoznati. »Nekateri imajo viseča ušesa, kolegi v Italiji raziskujejo, ali križanje lahko nakazujejo beli nohti, peti krempelj na prednji taci ali črn kožuh« Raziskave iz Evrope in severne Amerike kažejo, da bi volkovi lahko temen kožuh podedovali od pasjih sorodnikov« govori Stronenova. A edina zanesljiva metoda za potrditev križanja je genetska analiza, poudarja.

image
Križanje lahko zanesljivo zaznamo v prvi generaciji in pri prvem povratnem križanju križanca s »čistim« osebkom, pravi Tomaž Skrbinšek z biotehniške fakultete. FOTO: Simona Fajfar
Podatki o genomu psov so uporabni tudi za volkove. »Običajno ne moremo preučevati celotnih genomov, zato uporabljamo majhne dele, markerje, s katerimi lahko odgovorimo na specifična vprašanja. Pri družini psov za večje genomske študije pri nas uporabljamo 170.000 takšnih markerjev. Za takšne analize potrebujemo zelo dobre genetske vzorce – tkiva, krvi in podobno,« pojasnjuje Tomaž Skrbinšek s katedre za ekologijo in varstvo okolja na biotehniški fakulteti.

»Za zaznavanje križanja uporabljamo okoli 37 markerjev, ki so jih kot informativne potrdili in jih uporabljajo že na Iberskem polotoku in v Italiji, kjer imajo težave s križanci. Te lahko uporabljamo tudi pri neinvazivnih genetskih vzorcih (iztrebki, urin v snegu, dlaka in podobno), ki jih v Sloveniji rutinsko uporabljamo pri spremljanju populacij velikih zveri. Pri njihovi analizi smo zelo uspešni.«

Strokovnjaki križanje lahko zanesljivo zaznajo v prvi generaciji (pri neposrednem križanju) in pri prvem povratnem križanju križanca s »čistim« osebkom. »Pri nadaljnjih križanjih se signal izgublja in kmalu križanja ne moremo več z gotovostjo potrditi,« pravi Skrbinšek.

Strokovnjaki, ki raziskujejo križance pri nas, so ugotovili tudi, da je za pravilno določitev treba upoštevati tudi referenčne vzorce volkov iz italijanskih Alp in z Balkana, saj Slovenija leži na meji različnih populacij volkov. »Volkovi iz italijanskih Alp so bili zelo dolgo izolirani, zato so genetsko drugačni od dinarskih. Na podlagi preliminarnih analiz smo ugotovili, da če v analize ne vključimo referenčnih vzorcev volkov iz italijanskih Alp, imamo težave s klasificiranjem živali in tvegamo napačne zaključke,« pravi Astrid Vik Stronen.

Na biotehniški fakulteti še opravljajo analize za vzorce iz prejšnjega leta, rezultati o morebitnih novih križancih bodo znani v prihodnjih mesecih.