Mladi za podnebno pravičnost so otvoritveno gnečo izkoristili, da bi vsaj nekaj ljudem premaknili miselnost, da potrošništvo ni vse, in opozorili na zakulisje dogajanja v tekstilni industriji. Tako so se pred vhodom v trgovino ulegli na tla in s takšno »simbolično smrtjo« opozorili na nevzdržne razmere tekstilne industrije za delavke in delavce ter na nepopravljive posledice za okolje. So pa v organizaciji mladih podnebnih protestnikov dodali, da najtežjega bremena ne gre prenesti na potrošnike, ki se odločajo na podlagi svojih finančnih, časovnih in preostalih zmožnosti in informacij. »Za začetek pa se vprašajmo zakaj sploh, smo prisiljeni v izbiro med oblačili, ki močno onesnažujejo okolje in izkoriščajo ljudi in tistimi, ki jih ne? In kdo je tisti, ki lahko zaustavi ta paradoks?«
Varnostniki in mimoidoči so ležeče mladenke in mladeniče le zbegano pogledovali. No, čez nekaj časa pa so varnostniki mlade pregnali z balkona in jim dejali, da ne smejo snemati, kmalu zatem pa se je mirni protest tudi končal.
Tako je bil videti njihov protest:
»Okolju bolj kot tekstilna škodi le naftna industrija,« so opozorili v organizaciji Mladi za podnebno pravičnost. »Za izdelavo bombažne majice potrebujemo 2.700 litrov vode. Enako količino vode, ki jo oseba spije v 900 dneh. Manj kot polovica vseh uporabljenih oblačil se ponovno uporabi ali reciklira (le en odstotek teh se reciklira v nova oblačila). Poleg tega je 85 odstotkov onesnaženja s plastiko v oceanu posledica mikrovlaken iz sintetičnih oblačil. Modna industrija prispeva približno 10 odstotkov vseh svetovnih emisij toplogrednih plinov. To je posledica dolge dobavne verige in intenzivne rabe energije tekom proizvodnje,« so navedli.
Hitra moda ni pravična moda
»Otroci delajo na vseh stopnjah dobavne verige v modni industriji: od proizvodnje bombažnih semen v Beninu, nabiranja v Uzbekistanu, predenja v Indiji, do šivanja oblačil v tovarnah po ranljivejših območjih držav jugovzhodne Azije, pa tudi bližje nam v Romuniji, Bolgariji, Turčiji. Večina delavk in delavcev v modni industriji še vedno ne zasluži dovolj za osnovne potrebe po hrani, stanovanju, zdravniški negi, izobraževanju. Dirka proti dnu, kjer podjetje ali država poskuša znižati cene konkurence tako, da žrtvuje standarde in s tem seli proizvodnjo v države s cenejšo delovno silo, je vplivala tudi na slovensko tekstilno industrijo,« so spomnili.