Rešilni načrt za naravo 

Zdravje narave peša najhitreje v zgodovini človeške civilizacije. Vrste pospešeno izumirajo. Tudi naša, glavna krivka za slabo stanje narave in njenih podpornih sistemov, bo močno prizadeta, če ne bo nič spremenila. Za to še ni prepozno, a zahteva »transformativne« spremembe, opozarja več sto znanstvenikov, ki so spisali najbolj izčrpno poročilo o stanju biotske pestrosti doslej.

»Biodiverziteta in prispevek narave človeštvu so naša skupna dediščina in najpomembnejša podporna varnostna mreža naše civilizacije. Toda ta mreža je raztegnjena skoraj do točke preloma,« je ob predstavitvi poročila Medvladne platforme za znanstveno politiko o biotski raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES) povedala njegova soavtorica, argentinska profesorica Sandra Diaz. IPBES je na področju biodiverzitete takšna avtoriteta, kakršna je IPCC na področju podnebnih sprememb.



Poročilo, ki ga je tri leta sestavljajo 145 strokovnjakov iz 50 držav, prinaša najbolj temeljito sliko sprememb narave v zadnjih 50 letih. Gradi na sistematičnem pregledu okoli 15.000 znanstvenih in uradnih državnih virov, kot prvo poročilo te vrste upošteva tudi znanje staroselskih in lokalnih skupnosti za ohranitev, zaščito in trajnostno ravnanje z naravo.

Ključno sporočilo poročila je, smo zaradi neusahle sle po (gospodarski) rasti uničili že preveč gozdov, rodovitne zemlje in voda, da bi lahko s temi praksami nemoteno nadaljevali brez hudih posledic za rastlinske in živalske vrste, vključno z našo. Med 100 in 300 milijonov prebivalce je zaradi uniučenja obalnih habitatov in odsotnosti zaščitnih ukrepov izpostavljenih poplavam in hurikanom. 821 milijonov prebivalcev Azije in Afrike se sooča s prehransko negotovostjo, 40 odstotkov svetovne populacije pa nima dostopa do čiste in varne pitne vode.



Stopnja izumiranja rastlinskih in živalskih vrst je nekaj deset- do nekaj stokrat hitrejša od povprečja v zadnjih desetih milijonih let. Okoli milijonu od osmih milijonov znanih rastlinskih in živalskih vrst grozi izbris iz atlasa narave, številnim že čez nekaj desetletij. Ogroženih je prek 40 odstotkov dvoživk, tretjina koral in več kot tretjina morskih sesalcev. Pri žuželkah je ogroženih okoli deset odstotkov znanih vrst. Od 16. stoletja je izumrlo 680 vretenčarjev in okoli devet odstotkov vseh udomačenih vrst sesalcev, ki jih redimo za hrano. Zaradi siromašenja genske pestrosti gojenih vrst je ogroženih nadaljnjih tisoč.

Avtorji poročila so prvič na globalni ravni opredelili pet glavnih gonil teh sprememb, navajamo jih po stopnji pomembnosti: spreminjanje namembnosti zemljišč in morij, neposredno izkoriščanje organizmov, podnebne spremembe, onesnaževanje in invazivne tujerodne vrste. Ključna posredna gonila teh procesov pa so rast prebivalstva in povečanje potrošnje na prebivalca, tehnološke inovacije (ki v nekaterih primerih koristijo, v drugih pa škodujejo naravi), ter – ključno – upravljanje in odgovornost.
Ljudje smo z različnimi dejavnostmi pomembno preoblikovali že tri četrtine kopenskih površin in okoli 66 odstotkov morskega okolja. Za pridelavo poljščin in rejo živali se uporabljajo že več kot tretjina vsega kopnega, ki ni pod ledom, in skoraj tri četrtine sladkih voda.



Vrednost kmetijske pridelave se je od leta 1970 povečala za 300 odstotkov, sečnja lesa za 45, pridobivanje obnovljivih in neobnovljivih virov pa se je od leta 1980 skoraj podvojilo in znaša okoli 60 milijard ton. Zaradi degradacije se je zmanjšala produktivnost 23 odstotkov zemljišč, izgube opraševalcev v negotovost postavljajo globalno pridelavo poljščin v vrednosti skoraj 600 milijard ameriških dolarjev. Od leta 1970 se je število prebivalcev več kot podvojilo, urbana območja pa so se prav tako povečala za dvakrat od leta 1992.

Še hitreje se povečuje onesnaženje s plastiko, v zadnjih 40 letih je naraslo desetkrat. Vsako leto v vode odteče med 300 in 400 milijonov ton odpadkov iz industrijskih obratov, gnojila, ki se stekajo v priobalne vode, pa so povročila nastanek več kot 400 mrtvih morskih območij v skupni velikosti Velike Britanije.

Industrijsko kmetijstvo je eden glavnih krivcev za izgubo naravne pestrosti, meni Mark Rounsevell, profesor z inštituta za tehnologije v Karlsruheju in eden od avtorjev, ki so nadzorovali del poročila za Evropo. »Prehranski sistem je vir problema. Stroški okoljske degradacije niso vključeni v ceno, ki jo plačamo za hrano, vseeno pa še vedno subvencioniramo ribištvo in kmetijstvo.« Leta 2015 je kmetijstvo v državah članicah OECD dobilo okoli 100 milijard dolarjev subvencij za prakse, ki potencialno škodujejo okolju, navaja poročilo.

Število kmetijskih površin se v veliki meri povečuje na račun sečnje gozdov, zlasti tropskih. Deforestacija je najintenzivnejša v Latinski Ameriki, kjer namesto gozdov rasejo pašniki z govedom, ter v JV Aziji, kjer se širijo plantaže, med katerimi prevladujejo tiste za pridelavo palmovega olja. Še trikrat hitreje od gozdov izginjajo mokrišča, od leta 1700 do 2000 smo jih izgubili preko 85 odstotkov.



Od leta 1980 so se izpusti toplogrednih plinov podvojili in dvignili povprečne globalne temperature zraka za najmanj 0,7 stopinje Celzija, v primerjavi s predindustrijskim obdobjem pa za stopinjo. Podnebne spremembe na naravo vplivajo od ekosistemske do genetske ravni, njihovi vplivi pa bi v prihodnjih desetletjih utegnili preseči vplive spreminjanja namembnosti zemljišč in morij.
Dosedanja prizadevanja niso zaustavila izgub biodiverzitete. Poročilo opozarja, da do leta 2020 ne bomo dosegli večine od 20 ciljev ohranjanja biotske raznovrstnosti, sprejetih v japonskem Aichiju. Prav tako ne bo dosežena polovica od 44 milenijskih razvojnih ciljev, zato izguba biodiverzitete ni le okoljski, temveč tudi razvojni, ekonomski, varnostni, socialni in moralni problem, poudarjajo avtorji.



V poročilu navajajo šest scenarijev prihodnjega razvoja in opozarjajo, da se bodo negativni trendi za naravo, delovanje ekosistemov in vpliva narave na ljudi nadaljevali do leta 2050 in tudi v bodoče pri vseh scenarijih (s pomembnimi razlikami med regijami) razen scenariju globalnega trajnostnega razvoja, ki vključuje transformativne spremembe. To pomeni »temeljno, sistemsko reorganizacijo tehnoloških, ekonomskih in socialnih dejavnikov, vključno s paradigmami, cilji in vrednotami«.

Izpostavlja vključitev upoštevanja biodiverzitete v globalno odločanje v vseh sektorjih. Za vsakega od področij (kmetijstvo, gozdarstvo, upravljanje z morskimi in sladkovodnimi sistemi, urbana območja, energetika in finance) navaja primere trajnostnih praks. Poudarja pomen vključevanja doslej večinoma zanemarjenih deležnikov v upravljanje in politično odločanje, kot so staroselci, lokalne skupnosti, nova družbena gibanja (mladi, ki protestirajo proti pobnebnim spremembam …).

Ključna za bolj trajnostno prihodnjo politiko pa bo evolucija takšnih globalnih finančnih in ekonomskih mehanizmov, ki bodo zgradili globalno trajnostno ekonomijo, in se oddaljili od zdajšnje ozke paradigme gospodarske rasti, piše v poročilu.