Slovenskim in hrvaškim risom so prešteli vse pike

Poleg iz Romunije preseljenih Goruja in Doruja, ki sta uspešno vzpostavila svoja teritorija v Sloveniji in najverjetneje – vsaj Goru – našla tudi svoji izbranki, v slovenskih gozdovih živi vsaj 19 odraslih risov, od tega je šest samic z mladiči, dva risa pa imata dvojno, slovensko in hrvaško »državljanstvo«, je pokazal prvi sistematični monitoring risov v slovenskem dinarskem gorstvu, izpeljan s pomočjo avtomatskih kamer.



Številka, ki predstavlja zanesljivo oceno minimalne velikosti risje populacije v Sloveniji, je nekoliko bolj spodbudna od dosedanje ocene, da pri nas živi od 15 do 20 odraslih risov. Vendar je tudi 19 živali (brez vštetih mladičev) premalo za dolgoročno preživetje populacije. Ob koncu 19. stoletja so risi zaradi zdesetkanja srnjadi, njihovega glavnega plena, in vztrajnega preganjanja v več evropskih državah, tudi v Sloveniji in na Hrvaškem, izumrli. Ponovno so jih v Kočevski Rog naselili leta 1973, v naslednjih dveh desetletjih se je populacija hitro povečala, vendar se je v 90. letih trend obrnil in število risov je zaradi posledic parjenja v sorodstvu – vsi risi pri nas so potomci šestih preseljenih osebkov – začelo padati. V izogib ponovnemu izumrtju bo v okviru mednarodnega projekta Life Lynx v Slovenijo in na Hrvaško priseljenih več risov iz Slovaške in Romunije. Goru in Doru sta prva med njimi.



Ker je o risih znanega tako malo, je bil v okviru tega in dveh drugih projektov (3Lynx in nacionalni monitoring risa) vzpostavljen sistematični monitoring risje populacije v obeh državah. Hrbtenico predstavlja mreža avtomatskih kamer (fotopasti), ki prek senzorja, občutljivega na premike, zaznajo žival in jo avtomatsko posnamejo in/ali fotografirajo. Vzporedno se populacijo spremlja z odvzemom neinvazivnih genetskih vzorcev in z lovilci dlak.


 

Šest samic z mladiči

Strokovnjaki z zavoda za gozdove in ljubljanske biotehniške fakultete, ustanov, ki sta nosilki monitoringa, so fotopasti na teren postavili konec avgusta lani in jih odstranili konec aprila letos. Skupaj so postavili 191 kamer na 161 lokacijah, ki so jih določili s pomočjo lovcev, poznavalcev lokalnega terena. Lovci so tudi vzdrževali fotopasti ves čas trajanja monitoringa.

V 14 loviščih je 39 fotopasti zabeležilo 165 posnetkov risov. Vse so strokovnjaki pregledali in določili tiste, ki so bili primerni za identifikacijo posameznih živali. Vzorec kožuha je bil prepoznaven na približno polovici posnetkov; tako so strokovnjaki prepoznali najmanj 17 različnih odraslih risov. Dva dodatna so prepoznali pri zbiranju podatkov zunaj monitoringa. Dva risa so poleg naših ujele fotopasti na Hrvaškem, kar pomeni, da imajo nekateri svoje domače okoliše na obeh straneh meje. V večini primerov strokovnjaki niso mogli določiti spola odraslih risov; izjeme so bile samice z mladiči in posamezni posnetki, na katerih je ris markiral. Na Hrvaškem so z enako metodo zabeležili približno 40 odraslih risov.

Lovilci dlak, ki so jih postavili na 53 lokacij, se niso obnesli, zato bodo v novi sezoni monitoringa (2019/2020), ki se je že začela, način vzorčenja dlak spremenili. Avgusta in septembra so izvajalci projekta v sodelovanju z več kot 40 lovskimi družinami in lovci iz štirih lovišč s posebnim namenom postavili več kot 190 fotopasti. Morda bodo že ujele potomce Goruja in Doruja.