Nina Rman iz Geološkega zavoda pravi, da je energija, ki jo pridobimo s pomočjo globoke termalne vode, prostorsko omejena. »To je voda s temperaturo višjo od 20 stopinj Celzija. V Sloveniji imamo dva velika sistema, eden je območje nekdanjega panonskega morja, najbolj perspektivno je območje vhodno in severno od Ptuja, drugo je krško brežiško polje, kjer tudi izkoriščajo toplo vodo,« pravi Rmanova.
Dva velika sistema
»V severovzhodni Sloveniji se podzemni vodonosnik razteza na velikem območju in kjer koli zavrtaš, dobiš dovolj vode, ki je primerne temperature, 50, 60 stopinj Celzija. To ne omogoča zgolj toplic, temveč tudi daljinsko ogrevanje in hlajenje,« pravi Rmanova in dodaja, da so na območju Lendave opravili tudi poskuse proizvodnje elektrike, vendar ti niso bili stroškovno učinkoviti. Zaradi temperatur bi to namreč morali biti binarni sistemi, termalno vodo bi morali dogrevati, denimo s kurjenjem plina. Tak projekt že nekaj časa razvijajo v Veliki Cigleni na Hrvaškem.
»To je možnost za proizvodnjo elektrike na nekdanjih plinskih in naftnih poljih, ki so že zalita z vodo. Če bi se prijavljali na evropske razpise, bi se dalo kaj takega imeti tudi pri nas. V Murskem gozdu in Ljutomeru je bilo dokazanih 200 stopinj Celzija na par kilometrih globine,« pravi Rmanova. Iz štiri kilometre globokih vrtin z manjšim pretokom je sicer pritekla voda, segreta na 150 stopinj Celzija. Ob rednem delovanju se kamnine ob vrtini segrejejo, zato se tudi te izgube zmanjšajo. Količine termalne vode pa niso neomejene, zato je za trajnostne sisteme vodo nujno vračati. Tak sistem daljinskega ogrevanja imajo v Lendavi, v Murski Soboti in Benediktu pa sta sistema ugasnila, zato se raba geotermalne energije v Sloveniji celo zmanjšuje.
Izvir ali vibracije
Termalno vodo je najlažje najti, če je na površju izvir. Teh je v Sloveniji več, celo v Alpah. Drugi način so vibracije, ki jih povzročijo z, denimo, eksplozijo, potem pa na območju lovijo odboje. Merijo lahko plitve in tudi zelo globoke odboje, vse do tekočega plašča Zemlje. Vrtanje, ki je najdražje, pa je edini način, da potrdijo podatke. Vrtin do 200 metrov je v Sloveniji kar veliko, globljih je pa zelo malo, v glavnem okrog točk, kjer je že dokazano, da je spodaj plin ali nekoč nafta. Najbolj je tako raziskana severovzhodna Slovenija, kjer je skorja stanjšana na 28 kilometrov (v Alpah sega tudi 50 kilometrov globoko), v zadnjem času pa, zaradi jedrske varnosti, še okolica Krškega.
Plitva geotermija je prisotna povsod. Nekaj toplote tal pride od sonca, nekaj iz globin Zemlje. »Že blizu površja je temperatura stalna, med 10 in 15 stopinj Celzija. To pa že lahko s pridom izkoriščamo s pomočjo toplotnih črpalk. Z vložkom malo elektrike dobimo štirikrat več toplote. Plitva geotermija ima še to prednost, da se lahko uporablja tudi za hlajenje. Tretji segment pa je shranjevanje energije. Poleti, ko imamo viške toplote in hočemo hladiti stavbo, lahko odvečno toploto shranjujemo v tleh. Tla so medij, ki lahko absorbirajo veliko količino toplote. Pozimi pa ta ogreta tla izkoriščamo za ogrevanje stavb,« pravi Mitja Janža iz Geološkega zavoda. To je treba upoštevati že ob projektiranju stavbe. Klasični radiatorji niso primerni, treba je vgraditi nizkotemperaturne sisteme, kot so stropno hlajenje in talno ogrevanje. »To je še največja težava pri širši uporabi geotermalne energije. Potrebuješ zelo dobre projektante,« pravi Rmanova.
Register za prihranke
S projektoma v Cerknem (Greta) in Ljubljani (GeoPlasma-CE) skušajo zdaj oblikovati informacije za vse uporabnike v prostoru. »V preteklosti se ravno zaradi pomanjkanja teh podatkov ljudje niso odločali za take sisteme. Zdaj hočemo omogočiti, da ljudje z enim klikom pridejo do vseh informacij, ki jih potrebujejo,« pravi Janža in dodaja, da je bilo geološko kartiranje v nekdanji državi še sistematično, zdaj pa je vse vezano na projekte in prepuščeno trgu.
»Vsak, ki dela kaj pod zemljo, bi moral te podatke dati v bazo. Država mora to zahtevati. Nekateri vrtajo 20 do 50 metrov globoko, pa nimajo niti načrta. Smo za to, da se podatki zbirajo in da so potem na voljo vsem. S tem, ko imaš podatke, se tveganja zmanjšajo,« je prepričan Janža, saj dodaja, da se dogajajo taki nesmisli, da dva investitorja, ki sta deset metrov narazen, delata dva projekta. Poleg tega je za gradnjo v Ljubljani treba navesti globino podzemne vode, uradnega podatka o tem pa ni. Ta družba bi lahko s podatki veliko prihranila, ugotavlja Janža, saj bi bili primerni podatki uporabni tudi za lokalne energetske koncepte.
»V Ljubljani so najbolj učinkoviti odprti sistemi, ko črpaš vodo in jo potem tudi vračaš. Slabost je le, da črpanje vode z globine 20 metrov stane nekoliko več. Zaprte geosonde pa so primerne za zahodno Slovenijo, zlasti za alpski prostor, kjer kurjenje lesa v zaprtih dolinah povzroča prehudo onesnaženost z delci,« pravi Janža, ki dvomi v resnost podnebnih zavez Slovenije, saj je uporaba geotermalne energije boljša kot uvoz energentov z drugega konca sveta, a nima prave podpore. Na trgu odločajo cene, najcenejši sistemi pa prevečkrat ne delujejo, zato bi bili dobrodošli certifikati, pa tudi subvencije. Težava je tudi to, da čisto ogrevanje občinske stavbe ne prinese toliko političnih točk kot nov kilometer ceste. V tujini medtem zaradi izjemne širitve takih sistemov že postavljajo pravila, po katerih sosed sosedu ne sme preveč ohladiti tal.
Najcenejša možnost so sicer sistemi zrak voda, ko toplotna črpalka odvzema toploto za ogrevanje sanitarne vode iz zraka. Ti sistemi so tudi najmanj učinkoviti. Kot je opozorila Simona Pestotnik, so cenovno ugodne tudi tako imenovane košare iz cevi s premerom dva do tri metre, zakopane nekaj metrov globoko v zemljo. Za hišo sta dovolj dve, ena je denimo lahko zamenjava za greznico. Druga možnost je mreža meter pod površino vrta, najdražja pa je geosonda, ker je zanjo treba vrtati med 80 in 100 metrov globoko, omogoča pa najbolj stalno temperaturo. V Ljubljani in drugih mestih so tla sicer še dodatno segreta zaradi infrastrukture, zlasti kanalizacije in kleti.